“Zdaj te razumem tudi jaz” – ko se dobri nameni izrodijo

Prvi teden oktobra je evropski teden ozaveščanja o disleksiji. Ob tej priložnosti poteka kampanja na družabnih omrežjih, ki pa je po mojem mnenju zgrešena. Saj je prav, da se opozarja na težavo, toda način, na kakršnega se izvaja, deluje neprimerno.

Kampanjo zaznamuje hashtag #zdajterazumemtudijaz. “Zdaj te razumem tudi jaz.” Omenjeno ozaveščanje med drugim vključuje različne vidnejše Slovence in Slovenke, ki na družabnih omrežjih objavljajo svoj običajen podpis z dominantno roko in nato še podpis z roko, s katero ne pišejo. Ideja za tem projektom je, da bi uporaba nedominantne roke pomagala nekomu, ki ni dislektik, razumeti težave dislektikov. Podobno, kot poskušamo razumeti slepe tako, da si zavežemo oči. Ali pa paraplegike tako, da sedemo na invalidski voziček in se poskušamo zapeljati na pločnik. Že vidite absurd? Meni je jasen že od začetka.

Kampanja opozarjanja na perečo težavo je sama po sebi čisto ustrezna, problematična je ideja za njo, izražena skozi hashtag. Zakaj “zdaj te razumem tudi jaz”? Če si za tri minute zavežeš oči, ne moreš razumeti trpljenja in bridkosti človeka, ki je vid izgubil za vedno. Ne izkusiš vsakodnevnih ovir in ne izkušaš jih vsak dan vedno znova do konca življenja. Enako je z disleksijo in dislektiki. Že, pisanje z “napačno” roko ti da občutek, da se dislektiki soočajo s hudimi težavami. Ampak niti približno pa ne izkusiš tega, kar zares doživljajo oni.

Če bi želeli doživeti izkušnjo disleksije, bi morali doživeti marsikaj drugega. Lahko bi šli v kino in si poskušali ogledati film s podnapisi v cirilici ali pa poljščini ali kaj podobnega. In to ne enkrat, pač pa vsakič, ko bi želeli gledati film s podnapisi. Morali bi se vrniti v šolo, kjer bi se nam sošolci posmehovali in nas zmerjali z “retardiranci”, učitelji bi nas oštevali in nam z rdečim pisalom črtali vsevprek po našem že tako in tako klavrnem zvezku, v svetovalni službi pa bi nam svetovali, naj se vpišemo v skrajšan program poklicne šole in nas bodrili, da saj morda bomo pa dobri ročni delavci (v resnici smo intelektualci, ampak ravno to je poanta tega).

Vse to bi morali doživeti in doživljati, da bi lahko trdili, da razumemo dislektike, pa še tega ne bi zares razumeli v vsej razsežnosti. Disleksija ni enako kot če se podpišeš z levo roko. Dejstvo, da organizacija, ki naj bi bila v prvi bojni vrsti za pravice oseb z učnimi težavami in za izboljšanje njihovega položaja, poskuša ozaveščati javnost s tem, pa se mi zdi zaskrbljujoče, saj daje vtis omalovaževanja vsakodnevnega boja oseb z disleksijo. Disleksija ni le to, da težko pišeš, pač pa to, da si oviran na vsakem koraku, kjer je treba kaj prebrati, obenem pa trpi tvoja samopodoba, ker si z vseh strani ustrahovan in poniževan.

S tem zapisom se pridružujem kampanji ozaveščanja o disleksiji. Pa se nisem podpisala z levo roko. Namesto tega sem raje razmislila, s kakšnimi ovirami se srečujejo dislektiki in kaj lahko kot družba naredimo zanje. Za začetek nehajmo trditi, da razumemo nekaj, česar v resnici nikoli ne bomo.