Zakaj tipičen Slovenec zavida socialno ogroženim?

Slovenci so se istega dne soočili z dvema novicama. Prva je bila, da si bo dosedanji guverner Banke Slovenije ob odhodu v dobro plačano službo izplačal odpravnino v višini šestih plač, kar znaša 60.000€. Druga je bila, da se bo denarna socialna pomoč s 1. junijem zvišala na 385€ mesečno, pa še to le do konca leta, ko se bo ponovno znižala. Ena izmed obeh novic je med državljani vzbudila ogorčenje in bes. To je bila novica o dvigu denarne pomoči.

Slovenceljni so tokrat spet pokazali svoj pravi obraz in svojo pregovorno zavistno naravo. Linije kontaktnih oddaj so okupirali srditi klicatelji v slepem besu nad ostudno potezo levih skrajnežev, ki podpirajo delomrzneže in “cigane” in lopove. Sovražni govor je pljuskal na vse strani. Med državljani se je kot kuga začela širiti bojazen, da bodo zdaj tujci privreli (še bolj) v našo idilično deželico, kjer bodo brez težav dobili 385€ podpore in živeli kot kralji. Prav tako so se spraševali, zakaj bi sami še sploh hodili v službo za svojih dobrih 600€ in garali kot živali, če pa lahko enako – če ne še bolj – gosposko živijo s 385€ in jim za to še s prstom ni treba migniti. (Tu se je že malce pokazala prava narava njihove državljanske skrbi.)

O selektivno empatičnih Slovencih in o tem, kako jim mora televizija povedati, s kom naj sočustvujejo, preberi tukaj.

Zdi se da je znatno manjšo togoto pri malem človeku sprožil Boštjan Jazbec s svojo bajno odpravnino. Sicer ga ne poznam, spremljam le, kar o njem objavijo mediji. Denimo, v Delu so o njem zapisali: “Je edini slovenski guverner, ki funkcijo zapušča predčasno in ki ga je doletela kriminalistična preiskava.”  (Vir) In vsi ti marljivi delavci, ki trdo garajo za minimalca, niso imeli nobenih vsaj vprašanj o tem. Na primer, kaj je z državno ureditvijo, kjer človek reče: “Eh, ne da se mi več,” pusti službo, gre na drugo dobro plačano delovno mesto in zato prejme odpravnino, do katere po tolmačenju pravnikov sploh ni upravičen (ponovno vir). Ob tem, da omenjena odpravnina znaša 6 (šest!) njegovih plač, kar je enako kot 100 (sto!) plač navadnega delavca.

Znesek v višini odpravnine guvernerja Banke Slovenije bi prejemnik denarne pomoči prejel v 13 letih, po 52-kratnem dokazovanju, da je čisto zares upravičen do nje.

Ne razumem nenadne selektivnosti slovenske favšnije. Ali se nas je polotil rojalizem viktorijanske dobe, da brez posebnega preudarka sprejemamo, da so nekateri pač boljši od nas in zanje veljajo drugačna pravila? Zakaj povprečen Zlovencelj zavida sosedu njegovo miloščino, ki ga še vedno ne dvigne čez prag revščine, ne motijo ga pa groteskni zneski, ki si jih določeni posamezniki izplačujejo na podlagi dvomljivih pogodb? Sosed je eden izmed nas. Tudi brezposelni so ljudje naše vrste. Običajni, vsakdanji ljudje. Celo tako osovraženi migranti so enaki kot mi. Povprečni ljudje, ki so v veliki meri odvisni od in podvrženi sistemu. Ko naredi nekaj, karkoli že, gospod s kravato in izobrazbo, se z njim ne moremo kaj prida identificirati. To kar pa počne mali človek, pa lahko vsak in lahko tudi jaz. Češ, itak si ne morem izplačati kar tako 60 jurjev, zato nima smisla, da se razburjam in sem favš. Ampak če pa sosed dobi par evrov podpore, bi jo pa jaz tudi. In tu se sproži zlovenska zavist.

Pri tem pa sovražni Zlovencelj ne pozna sistema in ne upošteva celega kupa dejstev. Denarne socialne pomoči se ne delijo kar levo in desno, človek mora s številnimi dokazili utemeljevati in dokazovati, da je res naredil čisto vse, da rešil svojo situacijo. In to ne enkrat. Vsake 3 mesece se mora ponovno poniževati in na uradih opisovati svojo stisko. Poleg tega je kvaliteta življenja zaposlenega človeka bistveno drugačna od kvalitete življenja brezposelne osebe. Dokler si zaposlen, si to, kar delaš. SI prodajalka, mizar, zdravnik, učitelj, šofer, vrtnar, karkoli pač. Ko pa si brezposelna oseba, si pa nihče. Kvečjemu si parazit, ki zažira državni proračun. Pri vsem skupaj pa ob vseh socialnih transferjih ta znesek še vedno daleč prenizek za dostojno preživetje in zdrav človek, ki zmore poiskati in obdržati službo, bo še vedno raje delal, kot pa prosil za miloščino.

Prejemnik denarne socialne pomoči ni lenuh. Lenuh je tisti, ki se nezadovoljno odvleče v svojo plačano službo in potem tam 8 ur jamra, kako je grozno in kako mora garati, po koncu delovnega dne pa naprej jamra doma, kako je v službi pošastno in vzbuja občutek krivde pri družinskih članih, saj mora tako trpeti za njihov blagor. To je lenuh. Prejemnik denarne pomoči je pa človek, ki ga je doletela nesreča v življenju ali pa se ga drži smola, ker iz tega ali onega razloga ni zanimiv za delodajalce. Seveda so možne zlorabe sistema, ampak ne tako hude, kot v primeru anomalije z odpravnino. Z drugimi besedami, če bi hotel prejemnik denarne pomoči potegniti od države enak znesek kot skoraj že bivši guverner z odpravnino, bi moral podporo prejemati skoraj 13 let. To pomeni, da bi moral 52-krat, dvainpetdesetkrat!, dokazovati na pristojnem uradu, da res ne gre drugače, da je res naredil vse, kar je v njegovi moči, da res ne more najti službe.

Dvainpetdesetkrat. Trinajst let. Nihče – še posebej, če je res lenuh – nima toliko volje, da bi toliko truda vložil zgolj v goljufanje sistema.