Zakaj Slovenci v soboto zvečer jočejo?

Slovenske družine je ob sobotah zvečer pred male ekrane prikovala resničnostna oddaja Delovna akcija, kjer tistim, ki jih je tako ali drugače doletela smola, televizijci pomagajo obnoviti hišo ali kakorkoli urediti bivališče.

Komentarji na družabnih omrežjih razkrivajo, da v srečnejših slovenskih domovih ob tej oddaji tečejo solze v potokih. Ljudje sočustvujejo z ubogimi družinami, jezni so na državo, ki nic ne ukrene, da bi tem nesrečnikom pomagala. Celo sami nakazujejo sredstva za pomoč.

Ampak vse to le zato, ker so te zgodbe lepo zapakirane v gledljivo TV oddajo in podane na ganljiv način, ki trka na vest privilegiranih. Presunjeni gledalci ne vidijo teh zgodb v resničnem življenju. Saj jih veliko srečajo, brez skrbi. Ampak takrat se obrnejo proč. Tiste ljudi namreč poznajo. Vedo, da je to družina tistega brezdelneža ali pa tiste lahkoživke, družina s tako in tako zgražanja vredno problematiko. To so tisti pijanci, ali pa tisti nesposobni starši, ki ne obvladajo svojih otrok. Tem družinam se kvečjemu pomaga tako, da se nadnje pokliče policijo.

O pravi naravi sobotnih jokalcev preberite tukaj.

Medtem ko tistih na teveju ne poznajo. Vedo to, kar predstavi koncept oddaje. Če bi te ljudi poznali v resničnem življenju, ne bi dvignili niti prsta, da bi jim pomagali. Takrat bi se zgražali, da imajo takšne in drugačne ugodnosti v obliki socialnih transferjev in bi jim še to zavidali.

Ljudje imamo selektivno empatijo. Bridkosti, ki si jih iz tega ali onega razloga lahko predstavljamo, se nam zdijo vredne sočutja. Tisto, v kar se ne moremo vživeti, pa za nas ne obstaja. Da lahko sočustvujemo z nesrečnimi ljudmi, nam mora to predstaviti in povedati scenarij TV oddaje.

Dragi privilegirani Slovenci. Za vas imam predlog. Namesto da točite solze v soboto zvečer v svojih luksuznih dnevnih sobah pred plazma teveji, raje pomagajte ljudem, ki jih srečujete vsak dan. Ljudem, za katere stisko ste morda tako ali drugače soodgovorni tudi vi. Spremenite odnos do svojih sosedov in se malo manj zgražajte nad njimi in jih malo manj obsojajte. Njihovih zgodb ne poznate nič bolj ali nič manj, kot zgodbe teh družin s televizije. Nič vam ne daje pravice, da njihova življenja presojate skozi svoj miselni filter. In ko boste naslednjič videli človeka v stiski v resničnem življenju, mu pomagajte. Ne na televiziji, v resničnem življenju.

Predvsem pa ne obsojajte ljudi, ki jih je doletela nesreča, kakršne pač vi ne poznate in je ne razumete ter zato tudi ne verjamete, da obstaja. Lahko se zgodi, da jo boste imeli priložnost izkusiti na lastni koži.