Zakaj grem tretjega junija na volitve in zakaj bi morali tudi vi

V dneh pred volitvami tu in tam koga vprašam, kako se bo 3. junija odločil. Presenetljivo veliko ljudi odgovori, da jih politika ne zanima in vtis je, da do vsega skupaj čutijo odpor. Dogajanja bodisi ne spremljajo, bodisi so politično neopredeljeni. Oziroma se kot takšni identificirajo, kar pa še ne pomeni, da to tudi so. Niso. Ne morejo biti.

“Na živce mi grejo desni in levi,” je pogosta ljudska pripomba. Ampak četudi so ti posamezni akterji nesimpatični, ti je določena politična opcija bližja, kot druga. Mogoče volivca ne zanima konkretno dogajanje v domači in  tuji politiki, mogoče ga seje državnega zbora dolgočasijo, mogoče ne zna našteti članov in članic vlade, ampak na določeni točki postane vsak državljan, brez izjeme, politično osveščen, aktiviran in povsem jasno opredeljen. Če prej ne, se to zgodi takrat, ko mu grozi odvzetje katere izmed temeljnih pravic.

Politika zadeva vsakogar. Politika namreč regulira to, kako, če sploh, lahko dobimo zdravniško pomoč. regulira tudi kdo, kako in kdaj se lahko izobražuje. Politika ureja vsa področja našega življenja. In dokler vse poteka gladko, ljudje ne čutijo posebne potrebe po tem, da bi se politično angažirali. Drugače povedano, v srečnih časih ljudje ne hodijo na volitve. Kadar pa vladajoča politika zajadra v čudno smer, se pa ljudje zganejo. Ne le kot volivci, pač pa tudi kot aktivisti.

Takšen fenomen se je nazadnje zgodil leta 1991, ko je Slovencem potegnilo, da je čas, da vzamejo stvari v svoje roke in so se množično udeležili plebiscita o odcepitvi Slovenije. V naslednjih 27 letih se to ni zgodilo nikoli več. Volilno telo niha med resigniranostjo “saj so vsi isti” in nezainteresiranostjo “nekako pa že bo, saj vedno je”. Volivci imajo (napačen) občutek, da je določen družbeni napredek dosežen in da je ireverzibilen. Da so takšne in drugačne pravice izborjene in neodtujljive. Pa niso. Vladajoči politiki je slučajno pač uspevalo ohranjati ravnovesje in preprečiti kolaps sistema. Ki pa je vseskozi prisotna grožnja, le da je ne vidimo.

Sedanja aktivna generacija ni doživela kakšnega posebnega kršenja pravic. Zdi se nam, kot da imamo že od nekdaj pravico do izobrazbe, do zdravja, do korektne informiranosti, do svobode govora. Da lahko ženske že od nekdaj hodijo v šolo in službo, svobodno odločajo o rojstvih svojih otrok in nenazadnje volijo. Ampak v ne tako daljni preteklosti so vse naštete pravice bile nekaj, kar je bilo šele potrebno izboriti. Mi jih imamo od nekdaj, ampak ne obstajajo od nekdaj in niso samoumevne, čeprav se nam zdijo. In kot take tudi niso neodtujljive. Kar pomeni, da lahko že majhna sprememba državne politike v nekaj korakih privede do tega, da jih izgubimo. Čeprav se nam v tem trenutku zdi nemogoče, ker smo vendar civilizirana družba. Nismo.

Preberi tudi: Referendum – ko oblast ne zna in ne zmore več

Enako kot referendume ideološko zavračam, se mi zdi udeležba na volitvah nujna in obvezna. Ne zato, ker je to naša državljanska dolžnost in ker imamo zdaj možnost, da se izrečemo o kandidatih, kar se pogosto sliši. Na volitve grem letos s strahom in upanjem. S strahom, da bodo zmagali nestrpnost, seksizem, šovinizem, neofašizem, in z upanjem, da bo zmagal razum. Na volitve grem zato, ker nočem, da bi se morali nekoč moji otroci bojevati za pravice, ki jih jim je naša generacija zapravila.

Politika zadeva nas vse. Nas, ki kdaj potrebujemo zdravnika. Nas, ki se izobražujemo. Nas, ki hodimo v službo. Nas, ki nimamo službe. Nas, ki imamo otroke in si zanje želimo vsaj tak standard, kot ga imamo mi, ne pa to, kar so imeli naši stari starši.