Parada sramote ali kako je skupina posameznic poteptala enakopravnost spolov

Položaj žensk v družbi je vselej mučna in nepriljubljena tema, hkrati pa je področje, kjer se s kozmetičnimi popravki poskuša zakriti diskriminacijo, ki jo je na tak način nemogoče izkoreniniti.

Ena izmed teh korekcij so “ženske kvote”, ki bi naj zagotavljale zadostno zastopanost žensk v politiki. Kasneje so spremenili poimenovanje v “spolne kvote”, da se ne bi pravilo slučajno zlorabilo v prid žensk – tistih, čigar interese naj bi v osnovi ščitilo. Kar je bil le še dodaten pljunek v obraz enakopravnosti žensk. Vseeno pa so ženske kar solidno prisotne v politiki.

Na predsedniških volitvah 2017 se je pomerilo 9 kandidatk in kandidatov. Kot ženska bi teoretično pozdravila dejstvo, da je več kot polovica kandidirajočih žensk. Žal pa temu ni tako. Ob naboru kandidatk me je kot žensko kvečjemu sram, kot feministko pa še trikrat bolj. V zahodni civilizaciji smo ženske pridobile volilno pravico šele v zadnjem stoletju. Zdi se mi izjemen napredek, da lahko po relativno kratkem času tudi enakovredno sodelujemo na volitvah kot kandidatke. Pričakovati bi bilo, da se bo posledično napredek na področju pravic žensk parabolično vzpenjal. Ampak se ne. Letošnji nabor kandidatk je že v samem štartu poteptal žensko enakovrednost in enakopravnost.

Dve izmed petih kandidatk sta bili samo figuri, kar je bilo več kot očitno. Kot izpolnjevanje “ženskih kvot”. Kot da sta se njuni stranki prav načrtno želeli diskreditirati. Ena izmed obeh strank je ob izboru dejansko poudarila, da njihova kandidatka “ne ponuja le videza, ampak tudi vsebino in srce,” s tem pa so dejansko sami implicirali njen videz (ki niti ni ne vem kakšen presežek). Brez te izjave nihče ne bi razmišljal o njenem videzu, potem pa smo vsi. Če bi bil njihov kandidat še tako privlačen moški, ne bi izpostavljali njegovega izgleda. S tem, da se jim je zdelo umestno in potrebno referirati se na njen zunanji videz, so tej njeni karakteristiki dali veliko večjo težo, kot bi jo dejansko morala imeti. Še dodaten faux pas pa so zagrešili, ko so ob najavi kandidature pristavili, da ima kandidatka “realno možnost za uvrstitev v drugi krog in zmago na volitvah.” Kandidatka je zbrala manj kot 2% vseh glasov in se tako uvrstila na odlično 7. mesto. Od stranke njihovega kova bi človek pričakoval optimalnejši izbor kandidata ali kandidatke ali pa vsaj več zadržanosti pri predvidevanju izida volitev. Zbrala je, pričakovano, manj kot odstotek vseh glasov.

Druga kandidatka je doslej delovala le na lokalni ravni v stranki, ki je svoje zlate čase pustila v 90-ih. Kakšne posebej inovativne vsebine ni ponudila, kot profesorica ruščine, poročena z Američanom, pa skriva potencial za zgodbo Iana Fleminga. To je pa tudi najzanimivejše dejstvo v zvezi z njeno kandidaturo. Kot da je bila v predsedniško tekmo potisnjena zgolj za izpolnitev ženske kvote.

In potem je tu tretja kandidatka. Sploh ne vem, kje naj začnem. Ne bom se poglabljala v analizo njenih norih izjav, ker bi potem zmanjkalo prostora na serverju. Je pa s svojimi blodnjavimi idejami uspešno škodovala kar dvema ranljivima skupinama, še zlasti pa preseku obeh. V svojih nastopih med kampanjo in pred njo je ponižala ženske in jih povsem razčlovečila. Glorificirala je posilstvo in objektificirala ženske, ki so po njenih izjavah sodeč zanjo le stroji za spolno potešitev moških ter za rojevanje pristnih Slovenčkov. S svojim obnašanjem je osmešila tudi celotno svojo generacijo. Živimo v družbi, kjer je prisotno zaskrbljujoča nestrpnost do starejših. Angelca Likovič je pomembno prispevala k še dodatnim razlogom za to nestrpnost, saj je s svojim zgledom prikazala starejše občane kot bedake, ki se ne zavedajo svojih omejitev in se jih po malem že loteva demenca. Največjo škodo pa je prizadejala najranljivejši demografski skupini: starejšim ženskam. Če so doslej ugledne političarke, kot denimo Margaret Thatcher, Angela Merkel, Madeleine Allbright in mnoge druge, utemeljile prepričanje, da lahko ženske enakovredno parirajo moškim kolegom, ter da nista mladost in lepota edini in nujni vrlini žensk, je Angelca to sesula v prah in insinuirala idejo, da so stare tetke dobre samo za to, da pečejo potico. S katero je posiljevala na večer volitev ob razglasitvi svojega poraza, ko se je z zbranim 0,58% glasov uvrstila na zadnje mesto.

Preostali dve kandidatki sta dejansko zmerno izkušeni v politiki. V bistvu jima nimam kaj posebnega očitati. Med kampanjo sta bili soočeni tudi z neprijetno dediščino svojih strank in obe sta se diplomatsko izvili iz zanju nedvomno mučnih situacij ter se ogradili od prismojenih izjav mladih (moških) kolegov, ki bi človeku dale misliti, da gre za interni poskus rušenja stranke. Dejansko sta naredili največ, kar sta mogli, glede na idiosinkrazijo njunih strank. Zato pa sta se tudi uvrstili na tretje in četrto mesto. Vseeno pa so njuna stališča z vidika pravic žensk nekoliko problematična.

V drugi krog sta se uvrstila dva kandidata. Oba moška. Kar se mi zdi kot feministki zelo dobro. Spol kandidata niti malo ni pomemben. Pomembne so vrednote. Od časa sufražetk smo vendarle napredovali. Ravno toliko, da smo začeli pravice, ki so jih za nas izbojevale naše predhodnice, za samoumevne, ter premalo, da bi te pravice konsolidirali kot brezpogojno neodtujljive. V vsakem danem trenutku jih lahko potepta vsak cepec, ki bi mu ljudstvo nepremišljeno dalo v roke dovoljšno moč. Zato sem relativno zadovoljna z izidom volitev. Ne glede na izid drugega kroga so se škodljivi kandidati sami opleli, slovenski državljani pa so z izborom najsolidnejših kandidatov tudi pokazali sprejemljivo mero zdravega razuma.