Vilko Černovšek: “Kraju in ljudem želim povrniti vsaj del tistega, kar sem od njih prejel”

Vilko Černovšek je eden izmed tistih ljudi, ki te takoj navdajo z optimizmom in ki izžarevajo zaupanje. Morda zaradi izrazitega socialnega čuta, morda zaradi prijaznega nasmeha. Naj bo eno ali drugo, dejstvo je, da že po nekaj uvodnih besedah z njim sproščeno kramljaš kot s starim znancem.

Z Vilkom se sicer res poznava že vrsto let. Prvič sva se srečala pred skoraj dvema desetletjema, ko sem za lokalni radio poročala o takratni pokojninski reformi in sem ga intervjuvala kot direktorja območne enote Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sama sem bila takrat na začetku novinarske poti. Kljub visoki funkciji je Vilko preprost in prijazen, zato je moja začetna trema v trenutku izpuhtela in pogovor je potekal v lahkotnem in sproščenem vzdušju, kljub zahtevni tematiki.

Vilko je namreč tak: preprost, umirjen in prijazen. Odlikuje ga skrb za sočloveka in okolje ter ljubezen do Koroške. Temelje za takšno življenjsko naravnanost je nedvomno položilo otroštvo v Črni na Koroškem, ki je bilo brezskrbno, polno igre in druženja z vrstniki v naravi. Toda že takrat je začel spoznavati okoljsko problematiko, s katero se zgornja mežiška dolina sooča še danes. Spominja se, da je ob določenih dneh njegovo domačo Črno prekril oblak žveplovega plina s svinčevim prahom iz topilnice svinca v Žerjavu. Ob tistih dneh so otroci na poti v šolo v ustih zaznali poseben sladkast okus. Ko je kasneje spoznal razsežnost onesnaženosti okolja, je želel po svojih močeh pomagati domačemu kraju.

Že v otroštvu je Vilko vzljubil branje in postal strasten bralec. Za to je hvaležen teti, ki je bila knjižničarka v krajevni knjižnici, kjer je preživel veliko ur. Ljubezen do branja ga spremlja še danes. Podobno je z navdušenjem nad športom. Že kot fantič je treniral alpsko smučanje in bil član smučarskega kluba Črna, v najstniških letih pa je treniral nogomet v NK Peca, igral pa je tudi košarko.

“Cele dneve smo s prijatelji preživeli na športnih igriščih še posebej v času počitnic .Na čas preživet v Črni imam izjemno lepe spomine, in ne glede na to da sem že več kot trideset let v Kotljah se še vedno poseben imam za Črjana.  Zelo prijetna so druženja na Ravnah, ko se srečam s svojimi nekdanjimi številnimi sokrajani iz Črne, ki so se preselili na Ravne,” se z nasmehom spominja brezskrbnih mladostnih dni.

Po osnovni šoli ga je pot zanesla na Ravne, kjer je obiskoval gimnazijo in s sošolci stkal trdna prijateljstva, ki trajajo še danes. Po maturi se je vpisal na študij gozdarstva, toda kmalu je ugotovil, da to ni zanj. Prepisal se je na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1985 tudi diplomiral. Že v času študija si je ustvaril družino, saj sta z ženo Ireno dobila hčerko Mašo. Po diplomi in odsluženem vojaškem roku se je zaposlil kot pripravnik na takratni občini Ravne na Koroškem,  nato pa kot vodja pravne službe v Rudniku Mežica. “Zanimivo je, da takrat ni bilo problemov z zaposlitvijo, sam sem imel v tem obdobju na primer na izbiro več različnih služb v podjetjih na Koroškem,” razmišlja o svoji prvi zaposlitvi v obdobju, ko je bila Koroška daleč od gospodarske krize.

Močan čut za družbeno odgovornost ga je kmalu tudi zanesel v politiko. Na prvih demokratičnih volitvah ob osamosvajanju Slovenije je bil v začetku 90-ih let izvoljen v prvo demokratično skupščino občine Ravne na Koroškem na listi ZSMS-LDS, kasneje pa sem postal podpredsednik izvršnega sveta občine Ravne in sekretar za gospodarstvo v občini. Iz časov političnega delovanja kot član LDS-a so mi najbolj ostala v spominu srečanja z dr. Janezom Drnovškom ob njegovih obiskih Koroške.

Po sporu s predsednikom izvršnega sveta občine se je zaposlil  na območni enoti ZPIZ na Ravnah na Koroškem kot vodja izvajanja pokojninskega zavarovanja, kjer je leta 1997 postal direktor območne enote. “Po letu 2000 nam je uspelo zgraditi nove poslovne prostore za potrebe območne enote, kar v tem času nikakor ni bilo enostavno. Novi poslovni prostori so omogočili nove zaposlitve in dodano vrednost v mestu Ravne,” pripoveduje o enem izmed izzivov, s katerimi se je soočil med vodenjem ravenskega ZPIZ.

Vsa leta svojega delovanja v občini Ravne na Koroškem v tej občini tudi živi. Natančneje si je za svoj dom izbral vasico, ki ji lahko rečemo tudi zibelka koroške identitete, rojstno vas največjega koroškega pisatelja Prežihovega Voranca, Kotlje. Tam živi že 33 let z ženo Ireno, učiteljico likovnega pouka. Otroka, hčerka Maša in sin Juš, sta že zapustila domače gnezdo. O njima govori s ponosom, saj je Maša uspešna arhitektka, Juš pa pravnik, a vendar ne more skriti obžalovanja ob dejstvu, da sta oba otroka morala oditi s trebuhom za kruhom, saj jima domača Koroška ni mogla zagotoviti ustrezne zaposlitve, kar je usoda premnogih mladih Korošcev. Kljub vsemu pa se rada vračata v domači kraj.

Svoj prosti čas Vilko razporeja med družino in lokalno skupnostjo, saj je vseskozi aktiven tudi v družbenem življenju. Bil je predsednik Alpskega smučarskega kluba Fužinar in NK Fužinar. “Iz časov predsedovanja smučarskemu klubu se rad spominjam gostovanja slovenske smučarske reprezentance, ki jo je naš klub gostil na smučišču Poseka, katere lastnik je takrat bil smučarski klub. Več sto Korošcev si je prišlo ogledat nočni trening naših smučarjev s Mitjo Kuncem in Juretom Koširjem na čelu. V času dela v smučarskem klubu pa imam najlepše spomine na številne ure preživete ob resnih ali nekoliko manj resnih pogovorih v  smučarskem servisu Jaka, ki ga je vodil kultni slovenski smučarski trener in športni delavec Jaka Valtl.”

Ljubezen do športa in narave pa ga je spodbudila tudi h kolesarjenju. Pred 20 leti je postal navdušen gorski kolesar in na številnih gorsko kolesarskih  turah spoznal nekatere najlepše skrite kotičke Koroške in Slovenije.

Glede na njegovo vsestransko aktivnost skozi vsa leta niti ni presenetljivo, da se je v letošnjem letu odločil za kandidaturo na lokalnih volitvah. Poteguje se za mesto župana občine Ravne na Koroškem, prav tako pa je nosilec liste stranke Levica. Član stranke je že od lanskega leta, pritegnili pa so ga s svojo socialno naravnanostjo in skrbjo za šibkejše. Za kandidaturo se je odločil zaradi družbene odgovornosti.

“V letih na Ravnah sem se navezal na prebivalce in našo občino. Veliko dobrega in lepega sem tu doživel. Sedaj sem se odločil da kandidiram za župana občine, ker menim da bi lahko kot župan s svojimi izkušnjami in znanjem, uresničitvijo  projektov v korist prebivalcev občine ljudem in občini povrnil vsaj del tistega kar sem od njih prejel,” utemeljuje svojo odločitev in v njegovih besedah se čuti iskrenost.

Vilko Černovšek je človek integitete. Pošten in preprost. Marsikdo bi rekel, da ga je škoda za politiko, toda politika (in z njo družba) potrebuje ravno takšne ljudi, kot je on. Skrbne, odgovorne in iskrene.