Več kot služba: Zakaj delam to, kar delam

Delo, ki ga opravljam, je zame več kot služba. To je moja izbira drugačnega načina življenja.

Kot novinarka delam že 18 let. Večinoma je super. Če ne bi bilo, bi se že zdavnaj lotila česa drugega. Vseeno pa prinaša s sabo nekaj nevšečnosti.

Dilema: med tovarno in prekariatom

Nestalen delovnik. Mene osebno sicer to ne moti. Novinar nisi od 8-ih do 16-ih, ampak 24 ur na dan, 7 dni na teden. Ko zapustiš pisarno, ne pustiš dela tam, ampak ga neseš s sabo. Večinoma celo dobesedno. Zgodbe, ki jih spremljaš in o njih pišeš, so s tabo podnevi in ponoči. Obenem budno opazuješ svet okoli sebe, da zbereš prave informacije. Svojim bralcem želiš ponuditi resnico. Kadar poročaš o lepih dogodkih, je to enostavno. Včasih pa si dolžan ljudi opozoriti na manj prijetne plati življenja. To so zgodbe, ki so zahtevne tako po strokovni kot po osebni plati. Vseeno pa so prav te zgodbe tiste, ki prinašajo največjo nagrado.

Saj res, nagrada. Zunanjemu opazovalcu se delo v medijih zdi glamurozno in eksotično. Pa ni. Mnogi novinarji in drugi ustvarjalci novic in avdiovizualnih vsebin s(m)o prekarni delavci. Številni imajo “dnevno” službo, s katero si zagotovijo eksistenco, novinarji pa so le v prostem času. Sama sem se večkrat znašla pred to dilemo. Nekajkrat sem bila celo že na ogledu proizvodnega delovnega mesta. Ampak to bi pomenilo, da bi morala svoj pravi poklic za nekaj časa, če ne celo za vedno, opustiti. Tega pa nisem želela.

Več kot le služba

Poklic novinarja ni poklic, ki ga opravljaš za zaslužek. Ni služba, ki jo pač sprejmeš, da boš lahko plačal položnice. To je način življenja. Ko se enkrat odločiš za to pot, ostaneš na njej. Seveda se tu in tam vprašaš: “Kaj mi je tega bilo treba?” Seveda te prime, da bi vse skupaj opustil. Ampak ne moreš. To je tvoje delo, tvoja odgovornost. Zavezal si se k razkrivanju resnice, to je tvoj delček v mozaiku boljšega sveta. Ne rešuješ življenj, kot zdravniki in gasilci, ne varuješ državljanov, kot policisti, ne izobražuješ mladih generacij, kot učitelji, ampak počneš nekaj drugega. Pripoveduješ zgodbe. Zgodbe, ki jih mora svet slišati. Z veselimi in srečnimi zgodbami jim daješ upanje.  Z žalostnimi zgodbami svariš, v upanju, da je to zadnja taka zgodba, o kateri poročaš. Nikoli ni. Z vsemi zapletenimi zgodbami prikazuješ barvitost, kompleksnost in večplastnost življenja.

Narediš, kar moraš

Tako kot niso vse zgodbe enake, tudi pot do njihovega nastanka ni enaka. Nekatere informacije te same poiščejo. Druge moraš poiskati. Za tretje se moraš pošteno namučiti. Formula je precej enostavna – prijetnejša ko je zgodba, dostopnejše bodo informacije. Čeprav včasih to ne drži. Zgodi se, da želiš napisati čisto vsakdanji prispevek o nekem običajnem dogodku, pa so ti vsa vrata zaprta. Brez kakega posebnega razloga.

Na tem mestu bi rada ponudila en hiter piar nasvet. Če se na vas obrne novinar z vprašanjem, se mu raje odzovite. Oglasite se na telefon, pokličite nazaj, odgovorite na mail. Tudi če ne veste, kaj reči, se odzovite. Novinar bo napisal zgodbo. Z vami ali brez vas. In če ne boste sodelovali, bo to razvidno iz zgodbe. Saj bo objektivna, ampak vi ste zapravili priložnost, da bi povedali svojo plat.

Pogosto se ti pod nogami znajde za celo skladovnico polen. In najbolj zanimivo je pri tem to, da polena pridejo od tam, kjer jih niti ne pričakuješ. Vseeno ne odnehaš.

Kolegi radijci so pogosto rekli: “Radio ti zleze pod kožo.” S temi besedami so pojasnjevali svojo vztrajnost, zakaj že vrsto let žrtvujejo vikende in praznike za radio, pa čeprav je plačilo bolj simbolično, vzdušje v kolektivu pa včasih tudi precej neprijetno. In to slednje niti ni bila njihova specifika. V slabih dveh desetletjih sem delala v več različnih kolektivih in skoraj povsod je večinoma vladalo razmeroma napeto vzdušje. Deloma je zaradi narave dela to razumljivo, ljudje so nenehno v stresu, mnogi med njimi so tudi izgoreli.

Ravnovesje

Posebnosti tega poklica so opazne tudi na ravni medosebnih odnosov v kolektivu, pa tudi sicer. Sodelavci v uredništvu so nekaj drugega, kot sodelavci v pisarni ali v tovarniški hali. V kratkem vmesnem obdobju, ko vendarle nisem delala kot novinarka, sem imela priliko spoznati razliko. V “normalnih” službah se osebne stvari pustijo doma, enako kot se služba ne nosi domov. Povsem možno je, da o sodelavcih ne veš nič, kot tudi oni nič ne vejo o tebi. Tu je pa drugače. Nujno je, da se najde ravnovesje med vzajemnim spoštovanjem in prijateljstvom.

Enako, kot si nenehno pozoren na dogajanje okoli sebe in na zgodbe, ki jih moraš prenesti svojim bralcem, tako si tudi v stalnem stiku s sodelavci. To je 24-urni delovnik, zato ni nič neobičajnega, če urednik in novinar opolnoči načrtujeta programske vsebine, ali pa si med družinskim praznovanjem dopisujeta v zvezi z neko zahtevno zgodbo, ki jo pripravljata. Če hočeš svoje delo res kvalitetno opravljati, potem ne moreš strogo ločiti zasebno od službenega, tako kot tudi ne pustiš službe v pisarni. S sodelavci, ki s časom postanejo tvoji prijatelji, deliš podrobnosti iz svojega življenja. Seveda ohraniš profesionalen nivo.

Od egotripa do spoštovanja

V praktično vsaki službi, v vsakem kolektivu, so bile s tem težave. Med zaposlenimi so bila trenja, ki so jim pobrala energijo, ki bi jo morali usmeriti v delo in posledice so bile pričakovane. Nekoč se mi je zgodilo, da je urednica meni, navadni honorarki, zaupala, da je direktorica alkoholičarka, ki bi potrebovala zdravljenje. Nisem vedela, kaj naj si mislim. Tudi zato, ker so v konkurenčni medijski hiši, kjer sem delala pred tem, to isto govorili za omenjeno urednico. Sama nisem nobene od njiju videla pijančevati, zato o tem niti sama pri sebi nisem presojala. Do mene sta bili obe čisto korektni. Razen tega, da mi je direktorica še danes dolžna 500€ honorarja, urednica pa me je nekoč nadrla, ker sem na silvestrovo v programu predvajala Feliz Navidad, ki je po njenem tolmačenju takoj po božiču prepovedana. Če to spregledam, sta bili še kar kulturni. Ampak to je bila samo ena služba, v ostalih so bili ekstremnejši primeri.

Po približno 15 letih dela sem našla službo, kjer se je med mano in urednikom sčasoma vzpostavil bratsko-sestrski odnos, ki temelji na spoštovanju. Drznem si trditi, da je na svojem področju daleč najbolj sposoben strokovnjak, cenim pa ga tudi kot zanesljivega prijatelja in v vseh ozirih človeka na mestu. Prav tako je tudi on meni od samega začetka priznaval strokovnost na področju, ki ga obvladam, obenem pa me opozarjal na to kar lahko še izboljšam. Brez ego-tripov in dokazovanja moči, kar sem doživela v prejšnjih službah. Kar izredno cenim. Toliko bolj, ker iz izkušenj vem, kakšna redkost je civiliziran in spoštljiv odnos nadrejenega. Zato sem svoje delo še toliko bolj sprejela kot osebno odgovornost. Ni mi težko ob 2.00 zjutraj raziskovati po internetu ali pa pisati prispevek, ker je to moja odgovornost. Neuspeh medija, ki ga ustvarjamo, je moj osebni neuspeh. Ne gledam na uro, ne preračunavam, ali je nekaj moje delo ali ne. Samo naredim, kar je treba.

Ko sem pred davnimi leti še kot dekletce razmišljala o svojem prihodnjem poklicu, sem si želela, da bi imela “zanimivo službo”. Ne vem, ali sem si sploh kaj konkretnega predstavljala ob tem. Najbrž ne. Želela sem si tudi, da bi imela popoldneve in vikende proste. Toda ko sem kasneje pristala v tem poklicu, se je izkazalo, da delovni popoldnevi in vikendi sploh niso problem, če imaš svoje delo rad. In kljub oviram, težavam in občasnemu malodušju, ki se vsake toliko pojavi, ga ne bi zamenjala za kaj drugega.