Slovenci – iz naroda junakov v narod hlapcev

Dan upora proti okupatorju je eden tistih praznikov, ki imajo nazorno ime, pa vseeno nihče ne ve, kaj pomenijo. Sprva se mi sicer ni zdelo potrebno ukvarjati s tem, ampak po nenavadnih debatah v javnosti in čudnih odzivih na družabnih omrežjih se mi pa zdi nujno pojasniti par stvari. Čeprav z enodnevno zamudo.

Dan upora proti okupatorju ni partizanski ali komunistični ali ne vem kakšen še praznik. Čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi bil. Partizani imajo vendarle ključno vlogo v slovenski zgodovini, zato si zaslužijo, da jim to priznamo in slavimo. Ampak 27. april ni to. Nekoč se je imenoval Dan OF ali Dan Osvobodilne fronte, zato verjetno marsikdo vidi partizanske konotacije v njem. Pa tudi Dan OF še vedno ni komunistični praznik.

Poglejmo najprej ožji pomen. Nekdanji Dan OF je slavil ustanovitev organizacije, v kateri so se povezali ljudje različnih političnih in verskih prepričanj, ki so imeli pred sabo en sam skupni cilj: ohraniti slovenstvo in slovenski narod. 26. aprila 1941, tri tedne po nemškem napadu na Jugoslavijo, so ugotovili, da je situacija tako resna in grožnja tako huda, da morajo za nekaj časa pozabiti na svoje različne poglede in vrednote, ter združiti moči v boju proti skupni nevarnosti. S tem namenom so ustanovili Protiimperialistično fronto (ki se je junija istega leta preimenovala v Osvobodilno fronto – kar semantično nakazuje le še večjo odločenost). Pri ustanovitvi organizacije, ki se bo uprla okupatorju, so sodelovali predstavniki različnih organizacij: različne politične stranke, športniki in kulturniki. Zavedni in pokončni Slovenci. Poimensko Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl kot predstavniki Komunistične partije Slovenije  Krščanske socialiste je zastopal Tone Fajfar, sokole Josip Rus, kulturne delavce pa Josip Vidmar, Franc Šturm in Ferdo Kozak.

Vsega skupaj je skozi zgodovino v Osvobodilni fronti sodelovalo 15 različnih skupin ali organizacij:

  • Komunistična partija Slovenije,

  • Krščanski socialisti ,

  • Narodni demokrati – Sokoli,

  • Kulturniška skupina,

  • Društvo kmečkih fantov in deklet,

  • Stara pravda

  • “Ministrska skupina” ,

  • “Čoševa skupina” (študenti ljubljanske univerze),

  • Zveza inženirjev,

  • Zveza slovenske mladine,

  • Jugoslovanska ženska zveza ,

  • Antifašistična fronta žensk Slovenije,

  • Ljudska mladina Slovenije,

  • Enotni sindikati.

Okupatorju so se uprli ljudje, ki so imeli povsem različne interese in so se zavzemali za različne vrednote. Ampak skupna jim je bila ena vodilna misel: slovenstvo je treba ohraniti za vsako ceno. Njihova povezanost in odločenost sta obrodili sadove. Dobra štiri leta kasneje je bil okupator premagan. Ampak ne za vedno.

V naslednjih desetletjih je narodu šlo dokaj dobro in čeprav se je spomin na gibanje OF ohranjal, je v zavesti ljudi počasi,a zanesljivo, bledel. Sploh njegov pomen. Toda leta 1991 se je slovenski narod znova soočil z okupatorjem. Znova se je pojavil nekdo, ki je imel za Slovenijo drugačne načrte, kot jih je imela sama. In Slovenija se je znova uprla okupatorju. Za kratek čas so Slovenci spet pokazali, da znajo pozabiti na razprtije in stopiti skupaj, če je treba. Čeprav je bila tokratna situacija nekoliko bolj konfuzna in se ni najbolj vedelo, kdo je zdaj sovražnik in kdo ne. Po tokratnem – znova uspešnem – uporu proti okupatorju smo Slovenci ugotovili, da mora praznik ostati, ker okupator ni bil premagan za veno leta 1945. Niti 1991.

Vseeno pa se je zdaj, skoraj 30 let pozneje, zgodba ponavlja. Okupator je bil premagan, tako kot smo po 1945 uživali v “svobodi”, enako od leta 1991 uživamo v “demokraciji”. Da se je infiltriral notranji sovražnik, pa nismo opazili. Slovenija je tudi danes, v letu 2018, okupirana. Morda celo bolj, kot je bila leta 1941 in leta 1991. Zagotovo bolj. Tokratni okupator ni napadel s silo, ampak z manipulacijo. Tokratni okupator ne napada z orožjem, ampak deluje na principu samouničenja Slovenije. Tokrat je okupator kapital. Slovenija se v imenu kapitala prodaja najboljšemu ponudniku. Slovenija v obliki gospodarskih družb. Slovenija v obliki delovne sile. Slovenija v obliki nepremičnin. Vse, kar so pradedje izborili, danes pravnuki uničujejo.

Tokratni okupator deluje notranje. Če smo leta 1945 združeno vedeli, kdo je okupator, ter leta 1991 bili rahlo zbegani glede tega, nam danes to sploh ni jasno. Še več, okupatorja ne prepoznamo kot okupatorja.Vidimo ga kot vrednoto: Če boš nekaj naredil v imenu narodne zavesti, boš izpadel bedak. Če boš nekaj naredil v imenu kapitala, ti bodo pa vsi ploskali.

Pod okriljem Osvobodilne fronte  so ljudje pozabili na to, kar jih razdvaja in dali prednost temu, kar jih povezuje. Poskrbeli so drug za drugega. Ob kapitalu kot najvišji vrednoti, se pa dogaja ravno obratno. Prodajamo se najboljšemu ponudniku in pri tem sami teptamo svoja načela. Okupatorju ni treba dvigniti niti prsta. Vse naredimo sami. Iz naroda junakov v narod hlapcev. Nismo več vredni besed Josipa Vidmarja: “Izbrali smo pot časti, ker smo dobro razmislili, kam prelje pot sramote.” Danes mirne vesti korakamo po poti sramote, pa še ponosni smo nase.

Zato danes potrebujemo praznik upora proti okupatorju bolj, kot kadarkoli prej.