Primer Urške in Oskarja Izaka: kako izmeriti tragičnost smrti?

Na slovenskih cestah so v lanskem letu življenje izgubili 104 ljudje, v prvih devetih mesecih letošnjega leta pa 78. Toda le ena zgodba je pritegnila pozornost celotne dežele. Smrt Mariborčanke, ki jo je zbil avto. Iz nekaj vrstične vesti v črni kroniki je v trenutku izbruhnil medijski pomp, takoj je bila znana tudi identiteta ženske in vsa Slovenija je bila iz sebe ob tragični zgodbi. V čem je ta primer tako drugačen od drugih?

V resnici ni. Vsako leto izgubi življenje na naših cestah okoli 100 ljudi. To pomeni 100 enako tragičnih zgodb. Sto uničenih družin. Vsaka izmed teh smrtnih žrtev je bil nekdo. Za vsakim so ostali ljudje, ki ga pogrešajo, ki ne vedo, kako naj nadaljujejo z življenjem. Ampak ta njihove osebne tragedije javnost ne izve.

Mariborska zgodba se je ljudi dotaknila zgolj zato, ker so jo mediji v želji po čimvečji branosti takoj pograbili. In slučajno je zgodba čisto filmska. Ženska je bila noseča, sprehajala je psa, ki je v nesreči prav tako izgubil življenje. In ni umrla takoj. Kot bi želela omogočiti zdravnikom, da rešijo njenega otroka, nato pa je preminila. Otroka so sicer rešili, a po petih dneh je tudi on izgubil boj. Tragiko zgodbe še dodatno poudari dejstvo, da jo je na prehodu zbil voznik, ki je bil pijan. Samo še pobegniti bi moral, pa bi imeli popolno tragedijo. Seveda so mediji zgodbo tudi personificirali – pokojnica ni več 27-letna peška, pač pa Urška iz Maribora, njen otrok pa Oskar Izak. Pretresenim bralcem to vzbuja občutek domačnosti in se jim zdi, kot da so te ljudi zares poznali. Ampak nič od naštetega ne spremeni dejstva, da je ta zgodba prav toliko tragična, kot vse ostale z enakim koncem.

Dva dni kasneje se je le dobrih 30 km proč zgodila še ena prometna nesreča s tragičnim izidom. Na cesti med Mariborom in Dravogradom se je s pobočja na vozišče prikotalila velika skala in pod seboj pokopala avto, s katerim sta se ravno v tem nesrečnem trenutku mimo pripeljala moški in ženska. Oba sta umrla na kraju dogodka. V javnost so se prebile informacije, da sta bila prebivalca Raven na Koroškem, stara pa sta bila 76 in 80 let. Mediji zgodbe niso tako krvoločno pograbili, kot v prejšnjem primeru, par besed je še bilo namenjenih slabo varovanemu pobočju, s katerega pada kamenje, s tem pa je bila zadeva bolj ali manj zaključena. Kar pa ne pomeni, da je bil dogodek kaj manj tragičen.

Še istega dne je znanka o dogodku zapisala: “Nekdo je izgubil oba starša.” Moški in ženska, ki sta umrla, sta za sabo pustila praznino, tako kot jo pusti vsaka smrt. Javnost ne pozna njune identitete, ne vemo, kdo sta bila, ampak kljub temu je njuna smrt tragična. Vračala sta se iz Maribora domov na Ravne. Mogoče sta se vračala z obiska pri vnukih, kjer sta nemara prvič videla novorojenega pravnuka. Povsem možno je tudi, da sta bila v Mariboru na zdravniškem pregledu. Prav lahko sta le nekaj ur pred tragično smrtjo olajšana izvedela dobro novico, da enemu izmed njiju ne preti huda bolezen, kot se je bal napotni zdravnik. Mogoče sta bila na kakšni prireditvi. Čisto možno je, da je le hipec pred usodnim dogodkom žena ljubeče pogledala svojega moža in rekla: “Lep dan sva preživela.” Morda sta se pogovarjala o načrtih za prihodnji dan. In iznenada je njuno življenje pretrgalo nesrečno naključje.

Čeprav vsega tega ne vemo, še ne pomeni, da se ni zgodilo in ne pomeni, da je njuna smrt manj tragična. Vsaka prometna nesreča s smrtnim izidom pomeni razdejanje. Pomeni uničenje družin. Ni potrebno, da jo povzroči pijan voznik, da je tragična. Prav tako je tragične ne naredi smrt mladih udeležencev, češ, kaj vse so še imeli pred sabo. Vsak človek, ki umre nepričakovano in iznenada, umre prezgodaj, za sabo pa pusti nedokončane načrte in neizrečena slovesa. Toda razlog, da se javnost močneje odzove na določene zgodbe, ni v njihovi vsebini, pač pa v njihovem videzu. Zato javnost joče ob časopisnih fotografijah s pogreba Urške in Oskarja Izaka, medtem jo se je smrt “starejšega para z Raven na Koroškem” razvodenela v nejevoljo ob zaprti cesti zaradi nevarnosti nadaljnega padanja skal.

In v tem je največja tragičnost smrti mariborske nosečnice in dojenčka. Ker nam je omogočila kratek in bežen vpogled v otopelo človeško naravo. Njuna smrt nam je bila servirana na pladnju, zapakirana v lep paketek, zato smo se odzvali. Pri smrti neimenovanih ljudi z nam neznano zgodbo pa se moramo zavestno opomniti, da so to ljudje s svojim mestom v svetu. Tega pa sodoben človek ne zmore, ker zahteva napor razmišljanja in empatije.