Prijateljstvo mi je pomembnejše od strankarske pripadnosti

Predvolilno kampanjo spremljam poklicno in zasebno. Okvirno se seznanjam s programi posameznih strank in spremljam njihove predvolilne aktivnosti. Predvsem spremljam dejavnosti svojih lokalnih kandidatov.

Poznam posebnosti regije in vem, da jih poznajo tudi oni, zato njihovim vizijam za regijo ne posvečam pozornosti. Poznam osnovne usmeritve njihovih strank in to mi je dovolj, ker v končni fazi so zavezani k delovanju v interesu stranke, pa tudi najverjetneje se njihovi osebni principi ujemajo s strankinimi, zato so se tudi včlanili. V času predvolilne kampanje se bolj osredotočam na njihovo obnašanje. Kako se obnašajo med soočenji. Moj idealen kandidat se obnaša spoštljivo do protikandidatov in jim priznava določen ugled, ki ga uživajo v svoji sredini, obenem pa suvereno zagovarja svoja stališča. Opazujem tudi njihovo vedenje na terenu. Ali so aktivni v lokalni skupnosti že dalj časa, ali pa sta se njihovo domoljubje in altruizem nenadno pojavila povsem po naključju šele v zadnjem času.

Menda imajo kandidati med sabo dogovor o nenapadanju. Kakšnih očitnih indirektnih, frontalnih napadov res do tega trenutka še ni bilo. So pa bile določene nenavadne aktivnosti, ki so nekatere stranke prikazale v slabši luči. Ne “napadeno” stranko, pač pa tisto, ki se je vedla nekorektno.Ena izmed strank je denimo plakate s podobo svojega predsednika, ki sploh ne kandidira v dotičnem okraju, enostavno prelepila čez plakate kandidatke druge stranke.

Konkretno pred abstraktnim, prijateljstvo pred stranko

Ampak še vedno so to poteze stranke kot abstraktne entitete. Relevantnejši so posamezniki, ki sestavljajo stranko. Priznati moram, da so med mojimi prijatelji predstavniki, člani in simpatizerji skoraj vseh strank. Z vsemi se dobro razumem. Razumljivo je, da so mi določene vrednote in usmeritve bližje, kot druge, toda ne dovolim, da bi strankarska pripadnost prevladala nad osebnim odnosom, ki ga imam s prijatelji in znanci. Sicer se kdaj komaj zadržim, da koga izmed znancev ne vprašam: “Kaj neki delaš v tej stranki? Saj si vendar tako prijeten človek! Škoda te je za k njim.” Ampak osebno in konkretno v mojih očeh prevlada nad splošnim in abstraktnim. Prednost dajem temu, da cenim konkretnega posameznika, ne pa temu, da imam pomisleke glede stranke. Do te mere, da sem celo pripravljena dati stranki priložnost in jo spoznati. Navsezadnje, če je moj prijatelj član, potem že ne more biti tako napačna.

Dejansko ima vsaka stranka v svojem programu kakšno dobro zamisel ali pa se zavzema za kakšno pozitivno vrednoto. Toda žal je se moja načela ne ujemajo vselej z njihovimi, sploh pa ne v vseh točkah. Nesporno dejstvo pa je, da je vsaka izmed vladajočih opcij v svojem času uvedla kakšen pozitiven ukrep. Nekateri so se sicer grozljivo sfižili, ampak ne moremo zanikati, da niso v temelju vsebovali kanček dobrega. Od nas je pa potem odvisno, čemu bomo dali prednost in kaj smo pripravljeni žrtvovati.

Vseeno me doslej kljub prijateljskim vezem še nobena stranka ni prepričala do te mere, da bi radikalno spremenila svoje nazore. Svojim znancem in prijateljem na ljubo priznavam njihovo usmeritev, vseeno pa ohranjam svoja načela na eni, ter prijateljske vezi z drugače mislečimi na drugi strani.

FOTO: Pixabay