Praznična psihoza ali božič na silvestrovo

Decembra ljudje nekoliko izgubimo razum. Poloti se nas praznična psihoza. Veselo praznično vzdušje traja že vse od začetka novembra in do takrat, ko zadnji teden v decembru doseže vrhunec, smo že psihično izčrpani, česar pogosto niti ne opazimo.

Na Silvestrovo pred 7 leti sem bila v “službi”. Navednice zato, ker ni bila zares služba, pač pa prekarno delo, za katero še vedno čakam plačilo in dozdeva se mi, da ga ne bom dočakala. Na že takrat propadajoči, danes pa sploh mrtvi radijski postaji. Ker praznični čas traja ves december, pa še kak dan čez, sem poslušalcem zavrtela Feliz Navidad. Nihče izmed njih se ni pritožil. Me je pa poklicala “nadrejena”, ki se ji je ob moji božični pesmi skoraj zataknilo silvestrsko kosilo. V svojem stilu me je prostaško okregala, češ kaj se vendar grem, da vrtim božični komad po božiču. “Saj bodo poslušalci mislili, da smo 100 let za opicami,” se je repenčila po telefonu.

Kmalu po tem dogodku je dotično radijsko postajo vzel vrag, omenjena gospa pa je prebegnila v sosednjo ulico, na sosednji radio, kjer so jo sprejeli odprtih rok (čeprav so se kakšno leto poprej na vso moč zgražali, kako so na takrat še konkurenčnem radiu same pijanke – s to terminologijo sta sicer obe vodilni delavki obkladali ena drugo, tako da je to bil itak nek vedno prisoten lajtmotiv).

Toda če se nekoliko pomudimo pri moji izbiri glasbe. Še danes mi ni jasno, zakaj ne bi smel človek predvajati božične glasbe po božiču. Toda gospa iz anekdote ni osamljena v svojem dojemanju. Večina ljudi je že sicer nagnjena k sledenju ustaljenim vzorcem, med prazniki pa še toliko bolj. Ve se, kako je treba praznovati. Tatarski biftek ob osmih. Šampanjec opolnoči. Sarma naslednje opoldne. In tako dalje. Bognedaj, da bi se odmaknili od ustaljenih vzorcev. Če gre kaj narobe, doživimo živčni zlom. In bolj krčevito, ko stremimo k popolnosti, verjetneje bo šlo kaj narobe. Po možnosti vse.

Rešitev je povsem enostavna. Praznovanje ni domača naloga in ni službeni projekt. Nič, kar počnejo drugi, ni obvezno. Praznujmo tako, kot čutimo, da je za nas prav. Pa četudi počnemo vse ravno obratno, kot vsi ostali. Samo zato, ker to počne večina, še ne pomeni, da je prav tudi za nas.

Pa še epilog zgodbe z začetka: gospa se vedno bere poročila na postaji, s katere sem se sama pobrala, še preden sem delala na njenem bivšem crknjenem radiu. In ne more pametovati, kaj se bo vrtelo in kaj ne. Jaz pa delam za organizacijo, ki ceni moje delo, mi dopušča avtonomnost in zaupa moji presoji, ker ve, da svoj posel opravljam kot se spodobi. V tem trenutku pa uzivam v gledanju božičnega filma. Na silvestrovo. Ker mi je tako všeč in ker je zame prav. In ne bom jedla surovega mesa, niti pila šampanjca. Spet, ker mi je tako všeč in ker je zame prav.