Pravice žensk – nikoli končan boj

Ob današnjem prazniku, mednarodnem dnevu žena, se mi je zdelo nujno zapisati par besed. Ob razmišljanju, kaj naj poudarim in izpostavim, sem se najprej pomudila ob terminologiji. Osmemu marcu praviloma rečemo “dan žena”, nikoli “dan žensk”, kar pri marsikomu povzroči zmedo. Nekateri ljudje namreč ne poznajo izvora praznika, niti si niso domači s semantiko, zato pač mislijo, da je to dan poročenih žena, saj se v sodobni slovenščini beseda “žena” ponavadi uporablja kot sinonim za soprogo in ne za poimenovanje osebe ženskega spola. Žal pa takšno pojmovanje ruši celoten pomen praznika, ki slavi žensko enakopravnost. Kot se je izkazalo, pa njegov pomen spodkopava še nekaj drugega in na še hujši način.

Želela sem pripraviti kratek povzetek zgodovinskega dogajanja, ki je botrovalo dnevu žena. Po določene podatke sem se odpravila na splet in v brskalniku nepremišljeno vtipkala iskalno geslo “dan žena”. Pred mano se je namesto življenjepisa Clare Zetkin in opisa boja sufražetk odprl seznam ponudb trgovcev, ki ob dnevu žena ponujajo popuste in kupone za nakup kozmetike, oblačil in gospodinjskih pripomočkov. Navidezno simpatična gesta, v resnici pa huda degradacija in objektivizacija žensk, ki nikakor ne spada v civilizirano družbo. Lahko bi ponujali ugodnosti za vpise v različne tečaje ali obiske kulturnih prireditev ali karkoli podobnega, ampak ne, izbrali so kozmetiko, oblačila, gospodinjske pripomočke, ker pač ženska sodi v kuhinjo in posteljo. To je očitno mentaliteta slovenskega gospodarstva. In ko smo že mislili, da ne more biti huje kot to, da velik del populacije misli, da osmega marca praznuje poročenost.

Pa dobro, trgovci pač vidijo in izkoristijo priliko. Ne razmišljajo o ideologiji, situacijo pač poskušajo obrniti v svoj prid. Veliko hujši udarec je boju za pravice žensk zadala Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU), ki je v dneh pred osmim marcem nagovorila svoje študentke “Ker se dan žena bliža s svetlobno hitrostjo, smo se odločili, da dekletom poklonimo njihovo najljubše darilo – celodnevni šoping,” so zapisali. Omenjeni “šoping” naj bi bil nakupovalni izlet v enega avstrijskih trgovskih centrov. Kot da ni bil že začetek vabila dovolj primitiven in žaljiv, so ga ob koncu podkrepili še s finalnim ponižanjem. “Ne odlašaj in se nam pridruži, saj veš, šoping je najboljša terapija!” 

Groteskna ponudba je izzvala val ogorčenja med slovenskimi razumniki. Organizacija, ki naj bi skrbela za razvoj bodočih slovenskih intelektualcev, je celoten spol prikazala kot histerične in nevrotične norice, ki potrebujejo “šoping kot terapijo” in jih za dobro mero še devalvirala na raven nedoraslih smrkelj (dekleta!). Organizacija, ki bi pred sto leti bila v prvi frontni liniji boja za pravice žensk, jih danes “pelje v šoping”, kjer bodo zdravile svoje frustracije, najbrž izvirajoče iz tega, ker so njihove pravice levo in desno teptane. In po burnem odzivu javnosti so bili v ŠOU-u še nekoliko bolj arogantni ter poskušali ublažiti svoj faux-pas. Ko so videli, v kakšen drek so stopili, so sporno objavo nemudoma popravili in javno zatrdili, da je šlo za “napako v komunikaciji”, da sploh ni šlo za praznovanje dneva žena, pač pa je izlet čisto slučajno, po nekem čudaškem in nenavadnem naključju povsem nepovezano sovpadal s tem datumom. S prismojenim “pojasnilom” so se le še bolj diskreditirali in pokazali svoje prave barve.

Lahko bi se slepili, da je boj za pravice žensk stvar nekdanjih sufražetk. Že izbojevan in kot tak stvar preteklosti, zato lahko zdaj mirno uživamo v nakupovanjih in kuponih. Pa ni. Ženske še vedno za enako delo prejemajo nižje plačilo, delitev dela pa tudi še vedno poteka po zastarelih vzorcih. Prav tako so pogosteje žrtve nasilja in slabo opremljene z znanjem, kako se spopasti s tovrstnimi situacijami. Boj za pravice žensk še zdaleč ni končan. Pa ne govorim o še ne izbojevanem delu. Veliko je že doseženega. Ravno to pa daje lažen občutek varnosti.

Vse izborjene pravice žensk so dnevno ogrožene in ne smemo jih jemati kot samoumevne. Pravico do ekonomske neodvisnosti so izborile naše babice. Čeprav je nam to nekaj običajnega, je bila to za njih revolucionarna spremembe. Pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok so izborile naše mame pred komaj štirimi desetletji. Zanje to ni bilo tako samoumevno, kot je danes nam. In ne smemo pozabiti, da lahko v trenutku nepazljivosti vse te pravice tudi izgubimo. Tega pa ne smemo dopustiti. Ženskam, ki so jih za nas izborile, to dolgujemo. Dolgujemo jim, da varujemo svoje pravice, ter da svoje hčere in sinove vzgajamo v duhu enakopravnosti spolov.