Podaljšano dojenje – kako dolgo je predolgo?

V času naših babic je bilo dojenje naravno in normalno. Generacijo kasneje so se na policah trgovin pojavile formule za “umetno” mleko. Obenem je bila večina žensk takrat zaposlenih, porodniški dopust pa je trajal le nekaj mesecev. Dojenje je bilo oteženo z vseh strani.

Ob prelomu tisočletja pa se je dojenje vse bolj začelo ponovno uveljavljati. Mladim mamicam je roko v pomoč ponudilo tudi zdravstvo, saj so s promocijo dojenja in osveščanjem o njegovi koristnosti pričeli že v nosečnosti. Mamicam so nato omogočili dojenje takoj po porodu, začetnicam pa tudi nudili pomoč in jim svetovali.

Moja druga “zgodba o dojenju”

Rodila sem dvakrat in obakrat otročička dojila od samega začetka. Prvič sem se pošteno namučila. Ko pa se je rodil moj drugi otrok, pa sem bila že “stara mačka” in sem se dojenja lotila kot profesionalka. Sinka so mi položili v naročje, nato pa so babice odhitele k naslednjemu porodu, ki je bil že v teku. Ko se je ena izmed njih vrnila, me je povprašala, če bom poskusila dojiti novorojenčka. Šele nato je opazila, da sva se že sama lotila in da se je malček spoprijel s sesanjem, kot bi imel že kar nekaj vaje za sabo.

Takrat so v bolnišnici že uvedli popolni rooming-in, zato je bil pri meni tudi ponoči. Dojila sem ga na zahtevo, torej vedno, ko je izrazil željo. Ravno zaradi tega je ob odhodu domov, 3. dan po porodu, že presegel svojo porodno težo. Doma sva uspešno nadaljevala z dojenjem. Manjšo težavo so v prvih dneh predstavljale razpokane bradavice, toda ni bilo niti približno tako hudo kot prvič in lanolin je težave hitro ugnal. Po uvedbi goste hrane sem z dojenjem nadaljevala.

Dojenje v neskončnost?

Tudi tokrat se z odstavljanjem nisem obremenjevala. Seveda sem naletela tudi na kakšen očitek, da bom sina razvadila, da me bo dojenje preveč izčrpalo in podobno. Nisem se ozirala na to. Sama sem najbolje vedela, kaj je prav zame in za mojega otroka. Dojenje po prvem letu podpira tudi stroka: “UNICEF in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporočata polno dojenje v prvi polovici prvega leta, nato pa ob gosti hrani še vsaj do starosti dve leti oz. dlje, če sta mati in otrok za to. Avtoritete na področju dojenja v svetu, na čelu z LLLI, soglašajo, da bi se dojenje idealno nadaljevalo, dokler otrok potrebe ne preraste naravno; pri večini otrok med drugim in četrtim letom. Povprečna doba dojenja je pri človeku ocenjena na okoli štiri leta. Ker svet ni idealen, pa pravimo, naj se dojenje nadaljuje toliko časa, dokler otroku in materi ustreza.”  (vir)

Daljše dojenje koristi otrokovemu telesnemu in psihičnemu zdravju ter pripomore k zdravemu čustvenemu razvoju. Ne vem, zakaj ne bi tega omogočila svojemu otroku. Sina sem tako dojila nekje do njegovega 5. leta. Točnega datuma se ne spomnim, ker ni bilo nobenega mejnika, ni bilo trenutka, ko bi rekla: “Dovolj.” Dojenje je spontano izzvenelo. Ko ga je sin prerasel, se je sam odstavil. In nikomur ni bilo hudega.

Danes je skoraj odrasel, zdrav in krepak mladenič, ki je v višino že prerasel svojo mamo. Ko gledam nazaj, na svojo izkušnjo skupno sedmih let dojenja, je moje edino obžalovanje to, da nisem mogla tudi prvemu otroku omogočiti spontanega odstavljanja, kot ga je imel moj drugi otrok.

Preberite tudi: Dojenje – če je volja, je možno vse (moja prva “zgodba o dojenju”)