O možu, ženi in hvaležnosti ali Recept za srečo, 1. del

Na neki slovesnosti je starejši gospod prejel priznanje za svoj prispevek v domačem kraju. Vidno ganjen je izrazil presenečenje in se iskreno in preprosto zahvalil lokalni skupnosti, ki je prepoznala njegove zasluge. Nato je še dodal: “Rad bi se zahvalil ženi, ki me je vsa leta podpirala.”

Ne poznam niti gospoda, niti njegove soproge, toda ob teh besedah se mi je ogrelo srce. Gospod v jeseni svojega življenja zre nazaj na prehojeno pot s hvaležnostjo do žene v srcu. Ne z očitki, da zanj ni storila dovolj. Ne z generalizirano jezo do življenja, ki mu je namenilo takšno klavrno družico. Niti z gnevom do soproge, ki ne izpolnjuje njegovih pričakovanj. Namesto psovk, žaljivk in poniževanja ji je namenil preprost izraz hvaležnosti. Verjetno sem bila ganjena bolj od ženske, ki ji je bila zahvala namenjena.

Kadar z nekom delimo življenje, se moramo zavedati enega samega dejstva. Partner je izbral nas in mi smo izbrali njega. Nismo razvajen smrkavec in partner ni naš starš in ni dolžan prenašati vse naše kaprice. Partnerjeva podpora ni samoumevna. Niti ni samoumevna naša podpora partnerju. Dokler se oba spoštljivo in ljubeče zavedava, da nihče ni privesek ali suženj drugega, obstaja vsaj osnovni pogoj za temelje srečnega življenja.

Če pa za partnerja ne najdemo niti ene lepe besede, ga krivimo za vso svojo nesrečo in življenjsko neuspešnost, pa teh osnovnih pogojev ni. In partner ni več naš partner, temveč suverena entiteta zase, krivi smo pa sami.

Ne vem, ali se gospa z začetka zgodbe zaveda, da ima veliko srečo. Niti ni pomembno. Uživa v srečnem življenju, po zaslugi prijazne geste njenega moža pa smo majhnega utrinka njune sreče bili deležni tudi naključni opazovalci.