Nekoč Zadruga, danes panoji – nekoč pogled uprt v boljši jutri, danes povešen v brezupu in resigniranosti

Vozniki se že vse od začetka informacijske dobe radi obveščajo o lokacijah policijskih kontrol in radarjev. Z vzponom interneta in družabnih omrežij je to še lažje. Tudi sama spremljam objave v eni izmed skupin, ki se ukvarjajo s tem. Le da je mojo pozornost pritegnilo nekaj povsem drugega.

“Radar pri panojih!”

Mladi vozniki, ki se vozijo skozi Dravograd, pogosto objavijo, da stoji radarska kontrola “pri panojih v Dravogradu.” Sama terminologija se mi je že takoj zdela prismojena. Mar ti ljudje ne vedo, da obstajajo ulice? In ali mislijo, da so reklamni panoji samo na enem koncu mesta? Poleg tega mi ni bilo jasno, zakaj uporabljajo množino, ko pa sem sama imela v spominu le en pano, katerega namen je bil usmerjati prišleke h kulturnemu hramu in veduti kraja, pa še tega sem opazila le zato, ker sem pred časom sodelovala pri postavitvi razstave v omenjenem kulturnem hramu in so se organizatorji precej ukvarjali s tistim panojem. Ko sem se potem enkrat peljala tam mimo, pa sem vendarle opazila, da ne stoji tam le en reklamni pano, pač pa jih je cel kup.

Sama bi za lokacijo “pri panojih” uporabila drug izraz. Poimenovanje, ki smo ga uporabljali pri nas doma v času mojega otroštva in ki ga starejši občani uporabljajo še danes (pa nisem tako zelo stara). “Pri Zadrugi.” Tako se je lokaciji reklo nekoč in tako ji malo bolj poučeni rečemo še danes. V neposredni bližini zelenice, kjer so postavljenje gigantske reklame, ki apelirajo na naše potrošniške potrebe, stoji zapuščena stavba. Podrtija, v kateri je nekoč bila Zadruga. Sama se tistega časa, ko je Zadruga tam dejansko obratovala, spomnim le bežno. Toda poimenovanje je ostalo. Po začetnem zgražanju nad današnjo mladino, ki ne pozna polpretekle zgodovine, pa sem se zavedla še mračnejše simbolike problema panoji vs. zadruga.

Od Zadruge…

Da bomo lažje razumeli mojo pretresenost, poglejmo, kaj natančno je zadruga.

Po eni izmed definicij gre za zelo razširjeno oblika sodobnega podjetja, v katerega se člani združujejo prostovoljno in z namenom, da bodo skupaj uspešnejši pri določenem poslu. Člani so lastniki zadružnega podjetja, ga upravljajo in z njim enakopravno poslovno sodelujejo, iz zadruge lahko tudi svobodno izstopijo. Zadruge omogočajo pravičen in pošten poslovni model, ki vključuje tudi socialne in okoljske vrednote.

Toda ideja zadružništva ni nobena novost. Njegovi začetki segajo namreč v sredino 19. stoletja, ko je imelo slovensko zadružništvo predvsem narodno obrambno vlogo. Proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja je zadružno gibanje prešlo v drugo razvojno obdobje in dobivalo močno socialno vlogo. Namen zadrug je bil ohranjanje majhnih kmetij in zaščita revnih kmetov pred oderuštvom. Zadružništvo se je, seveda v različnih oblikah, ohranjalo skozi vso 20. stoletje, uspešno je kljubovalo obema svetovnima vojnama in spremembam režima ter nadaljevalo svojo misijo zaščititi malega človeka in mu pomagati, da si bo lahko omogočil dostojno življenje z lastnim, poštenim delom.

Ideja zadruge je torej zaščititi malega človeka pred oderuštvom in posledično propadom.

…do panojev

Zdaj pa poglejmo še, kaj so “panoji”.

Pri nas jim nekako “uradno” rečejo jumbo plakati, čeprav si prevajalci, lektorji in lingvisti niso enotni, kaj naj naredijo s poimenovanjem. V ZDA, od koder izvirajo, jim rečejo “billboards”, kar je portmanteu beseda, skovana iz “billing board”. (Ironično, ponekod, na primer v Veliki Britaniji, mu rečejo tudi “a hoarding”, kar je tudi izraz za bolestno kopičenje stvari, kar je navsezadnje ultimativna posledica teh panojev.) Gre za velike oglaševalske strukture na prostem, praviloma postavljene na zelo prometnih območjih, kjer mimoidočim in mimovozečim predstavljajo ogromne reklame. Čeprav je tak način oglaševanja nadvse učinkovit, ga pa spremlja precejšnja mera kontroverznosti. Celo same ZDA, utemeljiteljice potrošništva in billboardov, so že v 60-ih letih 20. stoletja začele sprejemati zakone o omejevanju postavljanja panojev. Tovrstnim ukrepom so botrovali različni razlogi: od estetskega vidika do prometne varnosti. In medtem, ko so se Američani klasičnih billboardov naveličali do te mere, da so zdaj izumili odišavljene panoje, ki naj bi potrošnikom vzbudili skomine po piknikih, so pri nas orjaške table v polnem razcvetu. Tudi na Meži v Dravogradu, kjer so nabasani do te mere, da že zakrivajo eden drugega.

Ideja reklamnega panoja je torej za vsako ceno prepričati potencialnega potrošnika v nakup stvari, ki jih ne potrebuje. Ker če bi jih, bodimo odkriti, ne bi potreboval panoja, da ga na to spomni.

Ko “boljši jutri” živimo že danes

In to nas privede do našega izvornega vprašanja: odnos med zadrugo in panoji. Medtem ko prve varujejo revnega malega človeka pred dokončnim uničenjem, ga slednji pehajo naravnost tja. S panoji poskušajo koncerni izvabiti iz potrošnika še zadnje cente, ga pomolsti do obisti, ožeti do zadnje kaplje. Potrošnik v današnji družbi ni več dragocen posameznik, ki si zasluži dostojno življenje, pač pa le sredstvo za dosego cilja, cilj pa je preusmeriti ves kapital na en sam velik kup. Cilj ni več ohranitev malega človeka, pač pa bohotenje koncerna. Mali človek je le še kolateralna žrtev, nikomur ni mar zanj.

Ampak vse to ni nič novega in tudi ni kaj hudega. To je pač sedanja družbena ureditev, to nas je doletelo in s tem shajamo. Zaskrbljujoče pa so vrednote, ki jih prenašamo na zanamce. S poimenovanjem, ki je mladini bližje, se v našem primeru vidi, kateri koncept jim je bolj domač. Seveda nam je zdaj že jasno, da jim je bližje potrošništvo, kot zadružništvo. To nadalje pomeni, da jim je koncept “delamo skupaj za boljši jutri” tuj in neznan. Dejansko jim je bližji koncept “zabavajmo se in uživajmo zdaj, ker kdo ve, kaj bo jutri, če sploh bo.” Morda najhuje pri vsem skupaj pa je, da tak način razmišljanja ni njihova krivda. Niti naša. Vzrok za takšno naravnanost kaže iskati v kolektivnem svetovnem nazoru.

Prejšnji rodovi so se veselili boljšega jutri. In boljši jutri je tudi prišel. Nekako. Danes pa mi živimo njihov boljši jutri. Njihov boljši jutri je naš solidni danes, dovolj soliden, da se zavedamo, da jutri ne more biti boljši. To pa daje ultimativen zagon kultu potrošništva.