Napad na novinarje – se lahko v Sloveniji zgodi Charlie Hebdo?

Foto: MMC RTV SLO/Mojca Dumančič

Slovenija je za novinarje razmeroma varna država. Še najbolj nas ogrožajo odškodninske tožbe, če smo pri delu površni. Naša osebna varnost pa ponavadi ni ogrožena.

Žal pa to ni pravilo. V Novi Gorici se je danes zgodil za zdaj še nepojasnjen napad na novinarsko ekipo nacionalne televizije. Novinarka Mojca Dumančič in snemalec Darko Humar sta na Trgu Evrope snemala prispevek o sožitju med Novo Gorico in italijansko Gorico, ko se je mimo pripeljal avto, iz katerega je neznanec novinarje zmerjal v italijanščini. Nekajkrat se je peljal mimo, nato pa z vozilom zapeljal v ekipo in podrl kamero. K sreči nihče ni bil poškodovan, saj so člani ekipe pravočasno odskočili. Policija dogodek preiskuje in ne vemo še, kaj je bil vzrok. Lahko je šlo le za ponorelega voznika, lahko pa je bil to nameren in načrtno izpeljan napad. Podoben napad se je zgodil pred dnevi, ko je sodelavec Islamske države Rok Žavbi fizično napadel novinarja in snemalca Planet TV.

Zamere so lahko osebne in hude

Za prelomnico v slovenskem novinarstvu in varnosti slovenske četrte veje oblasti pa velja dogodek iz leta 2001. Takrat so pozno ponoči neznanci napadli Mira Petka, takrat novinarja časnika Večer. Napad je bil izpeljan organizirano, načrtovano in izjemno brutalno. Poznavalci so izpostavili dejstvo, da je pomemben dejavnik tveganja bilo prav dejstvo, da je Miro Petek poročal o lokalnih dogodkih. Profesionalno in objektivno je pisal o perečih temah v lokalnem okolju, kar bi ga skoraj stalo življenja. “Delo v okolju, kjer vsi poznajo vse, je za novinarja zelo specifično. Novinar je lahko prijazen do vseh in vsi ga imajo radi. Lahko pa se drži profesionalnih kriterijev in piše tudi o nepravilnostih svojih sosedov, sošolcev, prijateljev. Zamere v takšnem okolju so osebne narave,” je v Mladini ob dogodku zapisal Ali H. Žerdin. (vir)

Novinarji lahko postanemo žrtve nasilja predvsem iz dveh razlogov. Pri svojem delu smo dregnili v nekaj, kar bi morali pustiti pri miru in doletelo nas je maščevanje akterjev, katerih nečednosti razkrivamo. Možno pa je tudi nasilje brez očitnega sprožilca. Do tega pride, če se v državi ustvari klima sovražne nastrojenosti do medijev. Svoboda govora je tradicionalno trn v peti radikalnim desničarskim organizacijam. V njihovem interesu je, da so ljudje čim manj informirani in izobraženi, saj je tako lažje vplivati na javno mnenje in ga usmerjati sebi v prid.

Vplivanje na javno mnenje z razvrednotenjem medijev

V ZDA je pionir protinovinarske kampanje Donald Trump, ki je v preteklosti medije celo razglasil za sovražnike ljudstva. Je tudi neutruden borec proti lažnim novicam, ki so zanj vse tiste, s katerimi se ne strinja. Njegov odnos do novinarjev povzemajo njegovi podporniki in dogajajo se tudi napadi na predstavnike medijev.

Še veliko huje je na Madžarskem. Tamkajšnji predsednik Viktor Orban je drastično spremenil medijski prostor. Dosegel je, da so vsi kritični mediji prenehali izhajati, ostajajo le še tisti, ki pišejo njemu v korist. Opozicijskih skoraj ni več. Kot navaja strokovnjak za to podorčje, sociolog dr. Gorazd Kovačič, se v odnosu do medijev po njem zgleduje tudi Janez Janša. (vir)

Določeni slovenski mediji, ki so znani po svoji neobjektivnosti, redno objavljajo šokantne in absurdne novice. Nepreverjene, neosnovane, izmišljene. Za interesne skupine, ki stojijo za tem, je to dvojna korist. S to vrsto novic se med prebivalci širi strah, kar ustvarja odlične pogoje za širjenje ekstremistične ideologije. Dodaten bonus pa je diskreditacija novinarskega poklica. Ljudje niso neumni. Prej ali slej ugotovijo, če je kakšna vest iz trte zvita. Ko ugotovijo, da so bili vlečeni za nos, zamerijo novinarjem in dobijo vtis, da so novinarji vsi po vrsti lažniva sodrga. Ne verjamejo več v objektivnost in ne zaupajo medijem.

Spekter nasilja od vulgarnosti do fizičnega obračuna

Sama se v svoji dosedanji karieri s kakšnim hujšim nasiljem nisem srečala. Še najbolj razburljiv primer se je zgodil pred nedavnim, ko sem želela napisati kratko vest o manjšem požaru v lokalni tovarni. Ker živim v bližini, sem šla pogledat in fotografirat kraj dogajanja. Medtem, ko sem po navodilih policistke potrpežljivo čakala, da policija zaključi z ogledom, je k meni pritekel razjarjen starejši moški v oblačilih za prosti čas in začel kričati, da ne smem fotografirati. Glede na to, da se ni dogajalo nič posebnega – požar sploh ni bil vreden omembe in zato potem o njem tudi nismo poročali – je bila njegova reakcija milo rečeno pretirana. K sreči je ostalo le pri verbalnem nasilju, ampak sem se zamislila. Do takrat sem bila namreč vajena civiliziranega odziva povsod, kamor sem prišla.

Seveda se kričanje živčnega delovodje ne more primerjati z napadom z brutalno silo, še manj s strelskim obračunom, kot je bil napad na uredništvo Charlie Hebdo. Ampak nakazuje pa na spreminjanje splošnega vzdušja v družbi. Novinarji nismo sovražniki ljudstva, kot to postulirajo določene interesne organizacije. Smo v službi ljudstva in v službi resnice. Grožnjo predstavljamo le tistim, ki želijo prikriti nepravilnosti in nepoštena ravnanja. Naše poslanstvo je, da razkrivamo in širimo resnico, tudi za ceno lastnega življenja.

 

Foto: MMC RTV SLO/Mojca Dumančič