Mami blogerke – zakaj jih ne berem

V zadnjih letih je slovenski spletni prostor preplavila množica mami blogerk. Skoraj vsaka druga mladenka, ki rodi, se loti bloganja o tem. Po eni strani to razumem, obenem pa se mi zdi več kot sporno.

Razumem, da je rojstvo otroka za vsako žensko nekaj posebnega. To je prelomnica v življenju, ki jo želiš ovekovečiti na vse mogoče načine. Ne le s fotografijami, zajeti in za vedno ohraniti želiš tudi občutke, ki jih takrat čutiš. Popisati in dokumentirati želiš vsako najmanjšo podrobnost. S čem drugim to narediš lažje, kot s pisanjem dnevnika? In ker se ti zdi to tako posebno in tako izjemno, želiš to deliti tudi z drugimi. Pa ni treba.

Mami blogerke – digitalni klepet ob kavi

Osebno zelo cenim mami blogerke. Res morajo biti sposobne ženske, da zmorejo ob skrbi za dojenčka skrbeti še za obiskanost bloga. To ni enostavno. In dejansko so mamičarski blogi noro brani. Prav neverjetno je. Bloga o, kaj pa vem, ribolovu ali botaniki, denimo, ne bodo ljudje brali tako množično, čeprav bi večina ljudi lahko iz njega zvedela kaj novega in poučnega. Mami blogerke pa pišejo o svojih vsakdanjih prigodah. Če imajo dober pripovedni slog, je branje lahko sila razvedrilno, izvedeli pa ne bomo nič ključnega in nič takega, kar bi nam zares koristilo v življenju. Branje mami blogerk je bolj ali manj digitalna verzija klepeta ob kavi z znanko, le da ni kave, govori pa samo ona.

Meja med javnim in zasebnim

Pisanje mami bloga je sporno. V zadnjem času se je zlasti med uporabniki socialnih omrežij razrasla panika pred objavljanjem fotografij otrok. Ljudje gredo celo tako daleč, da na družinski sliki zakrijejo obraz svojega dojenčka, da potem izgleda, kot da so svojega otroka počečkali s flomastrom ali mu čez obraz prilepili idiotskega smeška. Nihče ne more ponuditi prepričjivega odgovora, zakaj je to potrebno, čeprav navajajo neke medle argumenta, ki kaj hitro padejo. Vseeno objavljanje slik dojenčkov velja za kratkomalo narobe.

Mami blogerke pa, po drugi strani, podrobno opisujejo dogodivščine iz življenj svojih otrok. Vključno z navajanjem na kahlico, težavami z dudo, navezanostjo na ninice in podobno. V svojih objavah s svojimi bralci delijo intimne podrobnosti svojih otrok. Čas hitro mineva. Kot bi mignil, bodo ti otroci odrasli in bodo živeli s tem bremenom otroške slave. Verjetno bodo želeli v življenju kaj doseči. Ko jih bodo potencialni delodajalci, volivci, poslovni partnerji poguglali (ali kar bo pač takrat ekvivalent tega), bodo našli bloge njihovih mamic o tem, kako so kakali. Si predstavljate, da bi mama Janeza Janše ali Boruta Pahorja pisala blog? Jaz si ne. Ni mi jasno, kako je lahko bolj sporno objaviti fotografijo dojenčka, ki bo že čez 1 mesec itak videti drugače, kot pa podrobno opisovati občutljive situacije iz njegove zasebnosti.

Vsaka mama je posebna

Mami blogerke so sporne tudi zato, ker banalizirajo materinstvo. Vsaka izmed njih se loti bloganja z neko premiso večvrednosti. Nobena si ne reče: “Pisala bom blog o svoji izkušnji, ker je čisto enaka, kot izkušnja vsake druge mamice.” Ne. Vsaka piše zato, ker je “mama, ki (vstavi po potrebi)”. Kot da je edina s to izkušnjo. Mlada mama, ki je rodila nekje med 18. in 22. letom. Mama, ki je obenem študentka. Mama, ki je zaposlena. Mama, ki je ločena. Mama, ki je vedno bila samohranilka. Mama, ki je invalidna. Mama, ki je rodila pri 45-ih. Seznam lahko naštevam v neskončnost. Bistvo je, da dotična mami blogerka ni edina taka. Cel kup mladih mam je, ki ne zganjajo cirkusa. Prav tako je cel kup študentk, samohranilk, invalidnih in starih nad 45. S tem, ko izpostavlja svojo izkušnjo kot nevemkaj, razvrednosti vse ostale.

Materinstvo je nekaj, kar se ne bi smelo banalizirati. Mami blogerke niso posebne. So in niso. Niso izjema, ki je nad drugimi, so pa posebne, ker je vsaka mama posebna. Vsaka izkušnja materinstva je izjemna in vsaka mama je zgodba zase. Vsaka mama pomeni svojemu otroku ves njegov svet. Vsaka mama je nezamenljiva in nenadomestljiva.

Je pa še druga plat mamičarskega bloganja. Če je največji dosežek ženske to, da je rodila, potem si ne zasluži pozornosti množic. To ni noben dosežek. Rojstvo otroka tudi ni “čudež”, kot ga radi idealizirajo. To je povsem naraven dogodek, ne nekaj, kar so odkrili včeraj. Dosežek je vzgojiti otroka v poštenega in pokončnega odraslega človeka. Ko bodo enkrat dosegle to, pa lahko pišejo blog o tem in zaradi mene tudi delijo nasvete. Zgolj spraviti otroka na svet pa ni nič.

Kljub vsemu so mami blogerke pošastno brane. Sama jih ne berem. Ne čutim vojerske potrebe po tem, da bi kukala v življenja drugih mamic. Materinstvo je najintimnejša izkušnja vsake ženske, ki ne sodi v javnost. Raje, kot da bi brala o prigodah drugih mam, živim svoje lastno mami življenje s svojimi otroki. In to se mi tako posebno in neponovljivo, da ga ne želim deliti s tujci na spletu.