Kako praznuje valentinovo pravi dec?

Valentinovo. Predvsem mladi in zaljubljeni se ga veselijo in ga praznujejo, ostali pa bodisi nimajo stališča glede tega starega praznika, bodisi nad njim vihajo nos. Med temi slednjimi so tako zagrenjeni ciniki, ki se jim romantika zdi osladna, kot tudi tisti, ki se jim valentinovo zdi zgolj amerikaniziran praznik trgovcev.

Če se postavimo na sredino, med vse naštete opcije in poskusimo zajeti celotno sliko, lahko predvsem ugotovimo, da je valentinovo polno ironije.Že njegov začetek je ironičen. Čeprav izvira iz predkrščanskega obdobja in se je skozi zgodovino spreminjal ter premikal po koledarju, ga je kot praznik v takratni Angliji uzakonil ravno kralj Henrik VIII, ki je bil znan po svoji nepoboljšljivi romantiki – ko je minila faza zaljubljenosti, je dal ženo preprosto obglaviti. Vsako izmed njih.

Tudi danes je podobno. Trgovine so na valentinovo polne živčnih moških, ki mrzlično iščejo darilo za svojo najdražjo, ki jo sicer vse ostale dni v letu jemljejo za samoumevno, pa še kaj hujšega. Samo za ilustracijo, resnična zgodba, ki se je danes popoldne odvijala v eni izmed slovenskih samopostrežnic, pa nedvomno ni bila edina.

V trgovino je prišla skupina podobno oblečenih moških. Dajali so vtis delavcev na poti iz službe. Mojo pozornost so pritegnile besede enega izmed njih:

“Zdaj moram pa še hinavščino kupit.”

Ostali so se zasmejali. “Hinavščina” je, kot se je izkazalo, bilo darilo za njegovo izvoljenko. Rožica in kup različnih čokolad. Njegovemu zgledu so sledili še ostali in se izdatno opremili s cvetjem in sladkarijami. Tik pred blagajno so zagledali še Milka bonboniere v obliki srčka in jih razgrabili kot pločevinke piva v akciji.

Ob tem dogodku se mi je porodilo vprašanje: kakšen moški bi rekel nekaj takega? In zakaj? Zakaj bi pozornost do svoje ženske označil kot hinavščino? Predvidevam, da se hoče s takšno retoriko postaviti pred svojimi kompanjoni, češ, kakšen dec je. Pa ni. Vse prej kot to.

Moški, ki se pred kolegi pretvarja, da je prisiljen ženi izkazovati naklonjenost, je bednik. Če je res prisiljen, če ne čuti do svoje ženske tolikšne naklonjenosti, da bi ji lahko enkrat na leto brez hinavščine iskreno podaril usrano rožo in čokolado, je tako ali tako luzer, copata in bednik. Ker če ne čuti tega, zakaj je potem z njo? Če pa jo ima sicer rad, ampak ga je sram to priznati pred prijatelji, potem je pa bednik in kreten brez primere. Če bi res bil dec, bi svojim kameradom jasno in glasno rekel: “Svoji ženski bom kupil darilo, ker jo imam rad.” In če bi oni bili dedci, bi se jim to zdelo čisto normalno.

Poleg tega valentinovo ni praznik za bedake, ki s tisto eno rožico in čokolado poskušajo nadomestiti preostalih 364 dni zatiranja in zanemarjanja svoje ženske. Oni si ga ne zaslužijo. Tisti, ki imajo zares pravico do tega praznika, so moški in ženske, ki vse leto cenijo in spoštujejo svojega partnerja ali partnerko in se tega tudi ne sramujejo. Pa tudi tisti, ki uživajo v novi ljubezni, ko se (še) ne sramujejo svojih čustev in bi najraje vsemu svetu zakričali, kako čudovit je njihov partner in koliko jim pomeni.

Tisti, ki na valentinovo svojim izvoljenkam podarjajo “hinavščino”, morajo pa upoštevati, da bodo hinavščino tudi dobili. Najbrž še isti večer, ko bo med romantičnim večerom izvoljenka sanjarila o poštarju. Kar seješ, to žanješ.

dav