Kako diši svet po dežju?

Ste opazili, da svet diši drugače po dežju? Seveda ste. To je ena tistih stvari, ki jih vsi poznamo že od malega, ampak če nisi zadeve raziskal kot otrok, se potem nikoli več nisi vprašal o tem. Mogoče za hipec pomislimo: “Saj res, le zakaj je tako?”, ampak se nam ne zdi vredno truditi in iskati odgovorov, v tem pa na vse skupaj pozabimo. Ampak razlaga obstaja vedno in v tem, primeru niti ni zapletena.

Dež ima določen vonj. Drugače diši, ko se bliža dež, ko dežuje in potem, ko dež poneha. Ko se približujejo padavine, lahko v zraku zaznamo oster ali sladkoben vonj po ozonu. Zračni tokovi ob bližajoči nevihti prinesejo ozon z višine na nižjo raven, kjer ga lahko ljudje zavohamo.

Znanstveno ime za vonj dežja je petrikor. Poenostavljeno gre za vonj, ki nastane, ko dež pade na suho zemljo. Značilni vonj povzročijo eterična olja, ki jih rastline izločajo v suhem vremenu in jih nato vsrkajo tla. Ob dežju se olja ponovno sprostijo v zrak in pomešana z dežjem povzročijo značilni vonj. Njegovo ime izvira iz grških besed petra (kamen) in ichor (kri bogov), skovala pa sta ga avstralska znanstvenika Isabel Joy Bear in Richard G. Thomas, ki sta leta 1964 med prvimi raziskala ta pojav.

Po dežju, zlasti po nevihti, se v zrak sproščajo spore aktinobakterij, ki izločajo geosmin, organsko spojino z značilnim zemeljskim vonjem, kar nakazuje tudi njeno ime. Geosmin v grščini namreč pomeni “vonj zemlje“. Njegov vonj je najizrazitejši po daljšem deževnem obdobju ali pa po nalivu, ki sledi daljšemu obdobju sušnega vremena.

Ozon, petrikor in geosmin. To torej vohamo, ko vohamo dež. Ali diši ali ne, pa je odvisno od nas. Predvsem od tega, koliko nam je dež pri srcu in koliko smo veseli, ko po njem spet posije sonce in v zraku še čutimo ostanke geosmina.