Bellum omnium contra omnes ali Kako “zelena” je moja Koroška

Koroška je moj dom, moja domovina. Zame je najčudovitejša dežela pod soncem. Vsak dan znova občudujem pokrajino, ki se je nikoli ne naveličam in njena lepota me vedno znova presune. Toda kljub ganljivi lepoti narave, pa to ni največje bogastvo Koroške. To so namreč njeni ljudje.

Korošci – ljudje posebne vrste

Koroška se ponaša z najprijaznejšimi in najbolj srčnimi ljudmi daleč naokoli. V očeh drugih veljamo za redkobesedne in stroge. Morda včasih to tudi drži, morda nas je takšne oblikovalo trdo življenje, ki nas zaznamuje že iz roda v rod. Tako kot so se naši pradedje spopadali z bridkostmi trdega podeželskega življenje, se z enakimi izzivi spopadamo danes. Le da so se oni borili s težkimi geografskimi in podnebnimi pogoji za delo na zemlji, ki jim je omogočalo preživetje, mi pa se danes borimo s težkimi pogoji razvojne degradiranosti in diskriminacije regije. Vse to pusti posledice na ljudeh.

Toda v svojem bistvu smo ljubeči in topli, kar vedo tisti, ki si vzamejo čas, da nas spoznajo. Četudi nimamo vselej nasmeha na obrazu, še ne pomeni, da ga ne nosimo v srcu in ga pokažemo tistim, ki ga potrebujejo. Naša vrata so vedno odprta in naše roke vedno pripravljene pomagati vsakomur, ki se znajde v stiski.

Koroška, kaj lahko naredim zate?

Moji domovini sreča ni posebno naklonjena, krovna država se do nje vede bolj ali manj mačehovsko in Koroška je prepuščena sami sebi. Zato čutim družbeno odgovornost po svojih močeh prispevati k dobrobiti meni tako ljube pokrajine in ljudi, ki tu živijo. Ne spadam med uspešne gospodarstvenike in ne morem prispevati z investicijo v koroško gospodarstvo, ki bi pomagalo tukajšnjim prebivalcem, lahko pa pomagam na svojem področju in skrbim po eni strani za informiranost same regije, kot tudi širše okolice o regiji in njenem življenju. Zato smo s skupino somišljenikov zasnovali spletni portal, s pomočjo katerega Korošcem posredujemo informativne in izobraževalne vsebine, ostalim pa poskušamo Koroško predstaviti tako, kot jo vidimo mi – edinstveno pokrajino, ki si več kot zasluži svoje mesto na zemljevidu.

S projektom smo se med drugim zavezali razkrivati nepravilnosti v družbi, toda nepričakovano se je razkrilo še nekaj drugega. Človeška narava. Čeprav so leta, ko sem se lahko izgovarjala na mladostno naivnost, že davno za mano, sem v svojem nepoboljšljivem utopičnem idealizmu vseeno pričakovala moralno podporo stanovskih kolegic in kolegov. Ne zato, ker bi jo potrebovala – ob sebi imam namreč močno in strokovno podkovano ekipo, o kakršni si še nekaj mesecev prej niti sanjati nisem upala, zato zunanje podpore ne potrebujem – pač pa zato, ker bi pričakovala, da bodo ljudje, ki stremijo k razvoju regije, veseli vsakega dodatnega gradnika v prizadevanju k skupnemu cilju. Pa niso. Razkril se je najgrši del človeške narave: zavist in ljubosumje.

Kako “zelena” je moja dežela?

V prvih dneh po zagonu projekta sem prejela ogromno pohval s strani znancev, bralcev in poslovnih partnerjev, žal pa tudi nekaj klicev kolegov in kolegic, ki so mi poskušali očitati tipkarske napake (kakršnih pri sebi sicer ne vidijo), kršenje avtorskih pravic in konkurenčnih klavzul, vse do tega, da so trdili, da smo “nelojalna konkurenca”. Glede na to, da naše ureništvo sestavljamo izkušeni novinarji z več kot 20-letno kilometrino v medijskem prostoru, je povsem jasno, da so očitki neutemeljeni in so le poskus zastraševanja in posledica zavisti. Morda je bil še najbolj slikovit očitek, da smo “premalo koroški”, ker delamo tudi izven meja Koroške.

Priznam, da me je potrlo, ko so moji Korošci in Korošice, ki sem jih imela v čislih kot pokončne in poštene ljudi, izpričali pregovorno slovensko zavist. Pa ne zato, ker bi se počutila ogroženo ali osebno prizadeto. Vem, da delam z najboljšo ekipo in vem, da delamo dobro, zato me po tej plati njihovi smešni napadi in poskusi metanja polen pod noge niso vznemirili. Potrlo me je dejstvo, da so ti ljudje takšni. Da se ljudje, ki so se zavezali k odkrivanju resnice, k osveščanju ljudstva, spustijo tako nizko. Da se obnašajo, kot da jim je njihova osebna korist pomembnejša od napredka meni tako ljube pokrajine. Da so moji Korošci takšni.

Moja Koroška, oskrunjena dežela

Koroška je degradirana regija. In komajda je še regija. V preteklosti so nas že poskušali pripojiti bodisi k Mariboru, bodisi k Celju. In nedvomno bodo še poskušali. Ampak ne spadamo tja. Mi sami smo dovolj. Koroška sama je svet zase. Žal pa smo sami sebi tudi največja grožnja z medsebojnim rivalstvom, s prerekanjem o tem, kje so meje “prave Koroške” in kdo so pravi Korošci. Korošec nisi zaradi naslova prebivališča “naprej od Votle peči”, pač pa si Korošec takrat, ko se trudiš in delaš za dobrobit Koroške. Ampak dokler se vsi lokalni deležniki, s sedmo silo na čelu, ne bodo zavedali, da je boj za skupni cilj pomembnejši od razprtij, zavisti in ljubosumja, nima Koroška nobenega upanja.