Kaj vam pomeni šolski uspeh?

V teh dneh družabna omrežja preplavljajo fotografije spričeval s pretežno odličnimni ocenami, ki jih objavljajo ponosni starši. Lepo, da ste ponosni na svoje otroke. Prav je, da ste ponosni. Deloma je njihov uspeh tudi vaša zasluga. Ampak v resnici pa ne pomeni nič.

Dejstvo je, da se rodimo vsak s svojimi sposobnostmi. Nekateri se rodijo pametni, vztrajni, ciljno usmerjeni, privlačni… Tisti imajo vse. Večina ima po eno ali dve izmed naštetih lastnosti. In tako so nekateri sicer nadpovprečno inteligentni, vendar preleni, da bi uporabili svojo sposobnost, drugi pa so morda intelektualno nekoliko nižje na lestvici, pa so zato toliko bolj delavni in marljivi, da s tem nadoknadijo ves primanjkljaj. (Ponavadi gre tem drugim veliko bolje v življenju – kot bonus so še poslušni in ubogljivi, takim je pa sploh z rožicami postlano.) Dobimo, kar nam mati narava nameni. Od nas samih je pa odvisno, kaj bomo s tem naredili. In kot starši imamo škarje in platno v rokah le do določene mere. Prepoznamo lahko otrokovo naravnanost, njegove talente, njegove primanjkljaje, njegovo osebnost, nato pa ga po svoji vesti usmerjamo.

Letos nobeden izmed mojih otrok nima fejsbukovskega spričevala. Iz nobenega ne sijejo same petice. Eden je zaključil prvo gimnazijsko leto z dobrim uspehom, drugi pa sedmi razred z dvema popravnima izpitoma. Ne bi mogla biti bolj ponosna nanju.

Moj neizmeren ponos izvira iz konteksta. Poznam ju in vem, kaj pomenijo te ocene v kontekstu. Same zase tako ali tako niso pomembne, niti merodajne. Kontekst je pa tak: starejši otrok, gimnazijec, je bil v osnovni šoli odličnjak. Poleg tega je tudi strasten športnik, izbrana športna disciplina je njegova prva, edina in največja ljubezen. Živi za ta šport. To ga osrečuje in daje njegovemu življenju smisel. Ko je v gimnaziji padla prva enka v življenju, je bilo mojemu otroku zelo hudo. Prepoznavajoč njegovo stisko sem vse napore vložila v to, da otroku odprem širši pogled – da ocene niso tako usodno pomembne, da bi človek trpel zaradi njih in se odpovedal temu, kar mu pomeni največ.

Pomembno je, da si vzameš čas zase, za prijatelje, za dejavnosti, ki te izpolnjujejo. Ni pa pomembno, da si trpaš v glavo podatke, ki so sami sebi namen.

Otroku je to pomagalo najti ravnovesje med dovoljšnim učenjem in posvečanjem stvarem, ki so mu ljube. Končni uspeh je pokomentiral, da “bi lahko bilo bolje”, ampak zame je ta uspeh več kot odličen. Prebrodil je osebno krizo in prestal še eno šolsko leto duševno zdrav.

Kar me privede do konteksta mlajšega otroka. On bi moral biti po vseh veljavnih kriterijih poraženec. Sedmi razred je zaključil z dvema popravnima izpitoma. Iz predmetov, kjer ni treba kaj razumeti, pač pa se samo naguliti dejstva (ki jih nikoli ne boš potreboval). Človek bi rekel, da si je sam kriv, kaj pa se ni učil. Ampak spet jaz vidim zadevo v kontekstu. Otrok ni tak kot drugi. Čeprav je nadpovprečno inteligenten, pa ima kup zdravstvenih težav – velika večina jih spada v kategorijo takoimenovanih “nevidnih bolezni”, kjer težave in ovire, ki jih povzročajo, niso na prvi pogled vidne na zunaj. Kdor si vzame čas, da nas spozna, jih že tudi vidi prej ali slej. Zaradi teh težav je zanj nepopisen dosežek že to, da je preživel do konca šolskega leta. Kljub vsem pritiskom, nerazumevanju in obsojanju, ki ga je bil deležen.

Zanj ni dosežek ocena v šoli. Zanj je dosežek, da preživi dan mirno, da lahko normalno sede k obedu, da lahko zvečer leže v posteljo in zaspi, da lahko zjutraj vstane in gre v šolo. To so dosežki v njegovem življenju, ne pa numeričen znakec, ki ga neka tretja oseba zapiše v neko beležnico in vnese v računalniški program.

Seveda si želim, da moj mlajši otrok uspešno opravi popravna izpita in napreduje v osmi razred. Ampak ne za ceno zdravja in ne za ceno življenja. Večji in pomembnejši dosežek bo zame in zanj to, če bo spoznal, da ni nobena tragedija, če kdaj po mnenju večine ne “uspeš” in da ta splošno veljavni “uspeh” še ni uspeh sam po sebi. Resničen uspeh dosežeš šele takrat, ko spoznaš in v celoti sprejmeš dejstvo, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. Vsakemu vzponu nujno sledi padec. In to ni nič hudega, ko enkrat spoznaš, da se vsakič pobereš. In da  se zavedaš, da ti ne bo hudega. To je zame resničen uspeh.