Kaj je v ozadju pretresljive zgodbe mariborske mamice? ali Temna stran slovenske dobrodelnosti

Slovenci smo blazno dobrodelni. Ponudijo nam solzavo zgodbico revne mamice, ki se komaj prebija skozi življenje ob skrbi za svoje otroke, malo oblatijo politike, češ kako so zasrali državo, pa že praznimo omare in sprašujemo po TRR-ju, da bi nakazali svojih 5€. Ampak s tem samo povečujemo problem. S tem ne pomagamo, ampak škodujemo.

Kdo je že rekel, da ne daj revežu ribe, ampak ga nauči, da si jo sam ulovi? S tem je enako. Ko opišemo ENO izmed številnih zgodb slovenske revščine, smo opisali le eno izmed številnih enakih. Poleg tega smo ljudje naravnani, da vsako pripoved tolmačimo po svoje. Zgodbo gledamo skozi filter svojega miselnega okvirja. Iz enega pripetljaja si ustvarimo mnenje o celotni situaciji.

To se je zgodilo tudi v primeru Facebook objave Mariborčanke, ki je opisala enega teh primerov. Zadeva je več kot šokantna, ko jo pogledamo pobližje. Avtorica objave je Polona Lah, vodja Večgeneracijskega centra Štajerska. Že tu nastane težava. Vodja tovrstne ustanove, ki deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, bi morala poznati sistem in žensko v stiski napotiti na ustrezne naslove, namesto da z izlivanjem gneva vznemirja javnost. Kritizira sistem, obenem pa ga poskuša zaobiti. Cela zadeva je paradoks. Poleg tega je zgodbo predstavila pomanjkljivo. Poglejmo dejstva.

Navedeno je, da je ženska, ki jo Lahova opisuje, zaposlena in prejema minimalno plačo. Nesporno je znesek minimalne plače prenizek za dostojno preživetje, toda vseeno pomeni reden mesečni prihodek, na katerega se človek lahko zanaša. Ne poznamo te konkretne mamice. Ne poznamo okoliščin, ki so zaposleno žensko privedle do tega, da 18. v mesecu nima 4€ za hrano otrok. Mogoče prejme nakazilo plače šele 20., pa se je dogodek zgodil tik pred naslednjo plačo. Mogoče je preveč zapravljala. Mogoče je zadnje 4€ preudarno porabila za cigarete, ker je vedela, da jih ji nihče ne bo kupil, sočutna vodja programa pa ji bo pogledala skozi prste pri plačilu prehrane otrok. Mogoče se ji je zdelo preveč – če že itak država in občina subvencionirata večino ekonomske cene programa, pa naj še to. Ne vemo, ker ne poznamo vseh okoliščin.

Iz zapisa ni mogoče razbrati, ali gre za samohranilko, ki prejema preživnino za obe hčeri ali ne, ali gre za vdovo, kjer hčeri po pokojnem očetu prejemata pokojnino, ali gre za poročeno žensko, katere mož je ali pa ni zaposlen. Vse to je prepuščeno domišljiji bralca. Naj samo dodam, da če bi Lahova žensko usmerila na pristojni Center za socialno delo, kar bi morala storiti, bi le-ta pridobil vse zgoraj omenjene podatke ter izračunal višino pomoči, do katere je družina upravičena. Sistem je namreč tak, da so do denarne socialne pomoči upravičeni tudi zaposleni, ki imajo prenizke dohodke.

Avtorica nadaljuje, da nesrečna ženska težaško gara za minimalno plačo, delodajalec pa ji že 4 leta pogodbo podaljšuje vsakih 6 mesecev. Tu spet naletimo na težavo. Podaljševanje pogodbe več kot 2 leti je nezakonito in če Lahova pozna tak primer, ga je dolžna prijaviti na delovno inšpekcijo.

Zapis je podan izjemno čustveno. Ne vem, ali je avtorica zgolj spontano potožila nad bridkostmi vsakdanjika, ali pa je načrtno želela zaigrati na čustveno noto. Tako ali drugače je Slovenija ob teh besedah bruhnila v jok. Ljudje nekritično delijo objavo, ponujajo svoja stara oblačila tej nesrečni družini in podobno. Nihče ne vpraša, kaj bi zares pomagalo tej družini. Morda je opisana mati v še hujši stiski. Morda jo ustrahuje nasilen partner. Morda ji ne uspe najti ustreznejše službe. Morda je priseljenka, ki nima svoje socialne mreže – družine, svojcev, prijateljev – in mora zato otroke voditi v varstvo 42 km daleč. Ne vemo, kaj bi ji zares pomagalo, ampak ljudi to ne zanima. Vsi so takoj sočutno pokazali pripravljenost pomagati na načine, ki se jim zdijo prikladni. Podarili bi jim svoje stare cunje, tudi, če jih družina ne potrebuje, da bi se pač znebili šare. Nesrečna družina se bojda že zdaj stiska v plesnivem pretesnem stanovanju, ki jim ga bodo zdaj še zatrpali s kramo, zato da bodo oni sami imeli dober občutek, češ kako so pomagali tej revni mamici.

Toda če bi v zgodbi spremenili samo kakšen detajl, bi se pa dobrodelnost hitro zaključila. Za hip si predstavljajmo, da je mamica brezposelna. Ena tistih, ki bi lahko delali, pa raje udobno živijo od vrtoglavo visoke denarne pomoči? Mamica je lahko tudi muslimanka. Bi še sočustvovali z “rjuharico”? Dovolj je le majhna sprememba v scenariju, pa gre sočutje Slovencev rakom žvižgat, doborodelnost mu pa sledi takoj zadaj.

Poslednji branik slovenske dobrodelnosti pa podremo z matematiko. Številni komentatorji na Facebooku so ponujali denarna nakazila. Ena izmed bralk je celo predlagala, da vsi nakažemo po 5€ tej ubogi mamici. Ona sama bo nakazala 50€, je še dodala. Nekdo drug je prosil za številko TRR, da bo vsak mesec nakazal nekaj. Toda poglejmo hiter in približen izračun. Ženska iz zgodbe naj bi prejemala minimalno plačo. To je okoli 600€. Na delovno mesto se vozi 42km daleč, kar pomeni okoli 220€ potnih stroškov, če dobi 13 centov za 1 kilometer. Prejme še 80€ za stroške malice. Za dva otroka dobi vsaj 205€ otroškega dodatka. Kot rečeno, ne vemo, kaj je z očetom hčera, ki je dolžan prispevati k njunemu preživljanju, zato ga ne bomo upoštevali v izračunu. Če seštejemo zneske, dobimo 1100€ mesečnega prihodka tričlanske družine.

Isti Slovenci, ki so skočili skozi strop ob vrtoglavi višini denarne socialne pomoči 388€, češ, da je to nezaslišano preveč, zdaj praznijo svoje omare, da bodo s svojo kramo zasuli žensko, ki na mesec dobi vsaj 1100€. Isti Slovenci, ki so ogorčeni nad socialnimi transferji za najrevnejše, zdaj hitijo nakazovat denar ženski, ki sicer ima službo, ampak težko stakne konec s koncem. Ker so pač njeno zgodbo prebrali na internetu, zapakirano v čustven zapis, ki obenem še kritizira politike. Situacija je ušla izpod nadzora. Eden izmed komentarjev na družabnem omrežju je vendarle poskušal stvari vrniti nazaj v pravo perspektivo z besedami: “To ni edina taka zgodba. Če bi radi pomagali, poglejte okoli sebe in pomagajte.”

Takih zgodb je ogromno. Preveč. In nič ne bomo naredili, če se bomo osredotočali na eno eksemplarno zgodbo. Največ lahko naredimo, če ustvarimo sistem, ki bo učinkovito preprečeval take zgodbe. Sistem, ki bo omogočal dostojno življenje vsem. Sistem, ki bo zagotavljal kvaliteto življenja vsem, ne pa sistem, ki omogoča, da ima majhen delež prebivalstva ogromno, velika večina pa komaj preživi.

Več o slovenski zavisti in o selektivni dobrodelnosti preberite tukaj in tukaj