Fearmongering – resnična nevarnost našega časa

Fearmongering in fearmongerji. Izraza, ki so ju skovali že konec 19.stoletja, toda vse do danes nista dobila enoznačnega prevoda v slovenščino. Ker ni bilo treba. Gre za prodajanje in prodajalce strahu.

Fearmongering je prodajanje strahu. Gre za taktiko, ki temelji na razširjanju netočnih ali celo lažnih informacij in govoric z namenom širjenja strahu v zvezi z določeno problematiko. Na kratko, nepotrebno sistematično strašenje ljudi. Taktika, ki je priljubljena v oglaševanju. Predstavijo nam usodne posledice vodnega kamna v pralnem stroju in takoj bomo kupili preparat, ki to preprečuje. Še bolj priljubljen je fearmongering v politiki. Prestašijo nas z grožnjo nečesa, kar premalo poznamo, hkrati obljubijo zaščito pred tem in že imajo naš glas na volitvah.

Strah – najboljši prodajalec

Za prvi odmevnejši primer fearmongeringa v ameriški politiki velja reklama iz leta 1964, iz kampanje Lyndona B. Johnsona. Reklama “Daisy” prikazuje 4-letno dekletce, ki se na travniku brezskrbno igra, ko jo zmoti jedrska eksplozija. V okviru kampanje je bila predvajana le enkrat, z njo pa so demokrati želeli prikazati republikanskega kandidata kot nevarnega ekstremista (roko na srce, Barry Goldwater je res bil ekstremist, ki je podpiral rasno segregacijo in diskriminacijo na podlagi spola, narodnosti in sploh vseh možnih parametrov, zato “Daisy” mogoče ni najbolj eksemplaren primer fearmongeringa, kot ga poznamo danes).

Strah se prodaja. Strah je močno čustvo, ki pri ljudeh sproži buren odziv. Spodbudi nas, da sprejmemo odločitve na podlagi čustev, ne pa na podlagi razuma. Take odločitve so neracionalne in so skoraj vedno slabe. V oglaševanju so še posebej značilni primeri iz zavarovalništva, kjer reklame predstavijo, kaj vse hudega nas lahko doleti. Lahko zbolimo za rakom, lahko se usodno ponesrečimo, lahko nam zgori hiša, lahko nam ukradejo avto. Nato nam predstavijo svojo ponudbo zavarovanj. Ideja za to taktično potezo je, da – kljub temu, da smo racionalni in vemo, da zavarovanje ni talisman, ki nas bo ščitil – nezavedno upamo, da bo sklenitev zavarovanja odgnala vse te grozote.

Fearmongering – vsi smo potencialne žrtve

Fearmongering v današnji politiki pa je bistveno drugačen. Tam nam predstavijo grozečo nevarnost, za katero prej sploh nismo vedeli. Vztrajno nam ponavljajo, da nas nekaj silno ogroža in prej ali slej bomo temu verjeli. Informacij ne preverjamo, ker bi to pomenilo napor, tega pa nihče ne mara. In točno v tem je poanta fermongering kampanj. Mnenja si ustvarimo na podlagi čustva, ker je lažje. Ni treba razmišljati. In to, kar loči politični fearmongering od oglaševalskega, so dejstva in falsifikacija. Oglaševalsko širjenje strahu ima osnovo v dejstvih – vodni kamen se res lahko nabere v pralnem stroju, ampak ne bo nam uničilo življenja. Tudi nesreče se res lahko zgodijo in zavarovalnina bo človeku odvzela vsaj finančne skrbi v trenutkih bridkosti. V politiki gre pa za prodajanje strahu, ki ne temelji na dejstvih. Politični prodajalci strahu nam prodajajo strah, ki je dobesedno votel, okoli ga pa nič ni.

Tako kot katerikoli drug strah, lahko tudi tega ovržemo z razumom. Ko nas fearmongerji prestrašijo z domnevno nevarnostjo, si vzemimo trenutek za razmislek. Preučimo dejstva. Ne govorice, pač pa dokazljiva in dokazana dejstva. Vprašajmo se, ali se podatki ujemajo, ali je to, kar so nam predstavili, sploh možno. Raziščimo področje, poiščimo različne vire temeljnih informacij. Namig: samo zato, ker smo nekaj slišali na televiziji in prebrali na internetu, še ne pomeni, da je tudi res. (Še en namig: večina novinarjev prepisuje eden od drugega, zato lahko razne bedarije zelo hitro eskalirajo.) Ponavadi niti ni potrebno vložiti toliko napora, večinoma je dovolj že, da z razumom pretehtamo situacijo.

Vsakdo je lahko žrtev fearmongeringa, ampak vsak izmed nas ima magično orožje, s katerim se mu lahko učinkovito zoperstavi. Imenuje se zdrava pamet.