Fašizem par excellence

V teh dneh se spominjamo konca druge svetovne vojne. 9. maj že 73 let praznujemo kot Dan zmage nad fašizmom in nacizmom, zadnja leta pa tudi kot Dan Evrope, praznik Evropske unije, čemur nekateri ostro nasprotujejo. Na prvi pogled morda res ni videti posebne razlike, ampak ko pogledamo pobliže, jo vidimo. In ko pogledamo še bliže, se zgrozimo.

Vemo, kdo je zmagal. Pa je res?

Leta 1945 so 9. maja sile osi priznale kapitulacijo in končala se je 2. svetovna vojna. 9. maja 1945 so v Ljubljano vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske in osvobodile mesto. Med njimi je bil tudi moj dedek, kar vsakič povem s ponosom in veseljem.  Zaradi takratnih dogodkov praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Ampak za kako dolgo? Takratna zmaga ni bila dokončna. Kje smo danes, 73 let pozneje? Tako kot se je prvih 45 let po vojni poudarjalo pomen ohranitve spomina na takratne dogodke, enako se danes poskuša pozabiti in se pretvarjati, kot da tega ni bilo. Če pa že, pa je bilo v daljni zgodovini in je danes nepomembno.

Če se iz zgodovine ne učite, jo ponovite.

Ko smo kot šolarčki v začetnih razredih osnovne šole poslušali neštete pretresljive partizanske zgodbe in prepevali na številnih proslavah v spomin na grozote vojne, se nam je vse skupaj zdelo pretirano. Še nekaj let po osamosvojitvi, ko smo začeli NOB kar nekam pometati pod preprogo, kot da se sramujemo svoje zgodovine, se mi je zdelo, da je bilo pretiravanje, da so bila šolska berila polna zgodbic o pogumnih kurirčkih in nesrečnih partizanskih sirotah še 40 let po koncu vojne. Kot da se vseh 40 let ni zgodilo nič drugega. Ampak zdaj, nadaljnih skoraj 30 let pozneje, vidim stvari v drugačni luči. Ko se je nehalo poudarjati protifašistične vrednote, so si nekateri oddahnili. Socializem so začeli prikazovati kot totalitarni režim, svobodo govora pa so zlorabili za širjene nestrpnosti. In to, kar se nam je nekoč zdelo nepotrebno pogrevanje preteklosti, je v resnici služilo kot varovalo pred ponovnim vzponom fašizma.

To zdaj postaja vse bolj očitno. Evropa se ni nikoli povsem otresla svojih fašističnih ostankov. Zdaj, skoraj tričetrt stoletja pozneje, se zgodovina pozablja. In potvarja. Vsak hip se bo pa začela ponavljati.

Nevarnost na domačih tleh

Med Evropejci se širi strah pred terorjem z vzhoda. Pred migranti, ki bodo vdrli k nam, zasedli naša delovna mesta (in denarne podpore) in posilili naše ženske. Vsak nižjeizobražen državljan, izgubljen v blodnjaku logike, bo znal predstavili izračun, koliko vsak migrant dobi od države, on – pošten delavec – mora pa državi še plačati.

In Evropejce tudi mora biti strah. Res smo ogroženi. Toda grožnje ne predstavlja vzhod. Predstavlja jo Evropa sama. Grožnjo predstavljajo skrajno desničarska gibanja, ki želijo “zaščititi evropsko identiteto”. Neonacistične in neofašistične organizacije, ki so veliko nevarnejše od vseh njihovih predhodnic. Čeprav njihovo podporno maso sestavljajo predstavniki zgoraj opisanega arhetipa, pa so člani teh organizacij izobraženi in razgledani. Ne izgledajo kot nasilni obritoglavci, ki vandalizirajo in s sprejem rišejo svastike na javne površine. Namesto tega izgledajo kot lepo vzgojeni in elokventni mladeniči. Sanjski sinovi vsake matere. Idealni zetje vsake tašče. V svoji retoriki so spretni, običajno neonacistično terminologijo so zamenjali z akademsko dialektiko, ki jim omogoča prodor v veliko več sfer družbe. Če smo nepozorni, skoraj povsod. Z drugimi besedami, svojo neofašistično ideologijo lahko prodajo komurkoli. In ravno tu je najhujša grožnja.

Retorika ni nepomembna. Z dosedanjo retoriko so nagovarjali preprostejše in konkretnejše ljudi. Z drugačnim pristopom pa dosežejo tudi ljudi, ki niso zgolj navijači, ki kritično pretehtajo ideje,  preden jih sprejmejo. In tu tiči težava. Ideje so tokrat servirane drugače. Na način, da lahko celo razmišljujoč človek absurdu pritrdi, ker ga ne prepozna kot absurd. In s tem pride do precedensa, ki odpre vrata štale. V več pomenih.

Poznati je eno, prepoznati pa nekaj drugega

Sploh si ne moremo predstavljati, kako pogosto smo bombardirani s fašistično ideologijo, ki se pretvarja, da je nekaj drugega. Vsakič, ko kdo omeni “pro-life”, vsakič, ko kdo omeni “življenje od spočetja”, vsakič, ko kdo omeni “tradicionalne vrednote”, je to samo krinka za fašistično ideologijo, ki steguje svoje kremplje po nas. In če ne bomo pazljivi, bomo kaj kmalu digitalizirana različica hitlerjugendovcev, ki bo vzklikala “sieg heil” in slepo sledila führerju. Pa tega sploh ne bomo vedeli, ker ne bo izgledalo tako. Izgledalo bo prav, ker nam bo tako tudi predstavljeno. Ampak v resnici bo narobe. Zelo narobe.

Evrope ne moremo enačiti z zmago nad fašizmom. Nasprotno, Evropa je poslednje pribežališče fašizma in njegovo gojišče. Zibelka fašizma. Fašizem ni premagan. Tokrat je notranji sovražnik. Ko nas je fašizem ogrožal pred tričetrt stoletja, so nas branili in obranili partizani – domači borci. Zdaj ni nikogar drugega. Zdaj smo mi sami tisti, ki moramo prepoznati fašizem in se boriti proti njemu. To dolgujemo tako svojim starim staršem, ki so za nas prvič premagali fašizem, pa tudi svojim otrokom in vnukom, da bodo lahko nekoč svobodno odločali o svojem življenju.

Zdaj je to naša odgovornost.