Dojenje – če je volja, je možno vse

Dojenje zame nikoli ni bila dilema. Od nekdaj se mi je zdelo samoumevno, da bom svojega otroka dojila, da ga nikoli ne bom hranila s stekleničko. Ampak realnost je bila drugačna od pričakovanj.

Moja prva “zgodba o dojenju”

Prvega otroka sem dobila pri 22-ih letih. Hčerko. Bila sem vnaprej odločena, da bom pri dojenju poslušala otroka. Ne bom dojila na ure, pač pa na zahtevo. Kljub trdni odločenosti za dojenje pa ni šlo brez težav. Zaradi vdrtih bradavic sem morala uporabljati nastavke za dojenje, ki so vsaj omogočili začetek dojenja. Nastavki so bradavice “izvlekli” iz dojk, da se je dojenčica lahko prisesala, vseeno pa je bilo zelo boleče. Bradavice so mi tudi razpokale do krvi in ker sem dojila “na zahtevo”, punčka pa je bila zelo drobna, se je dojenje odvijalo vsaki 2 uri. Prvi dnevi so bili eno samo umivanje in sušenje nastavkov ter zračenje in neuspešno celjenje ranjenih bradavic.

Ko je na hišni obisk prišla patronažna sestra in družinska prijateljica, je seveda opazila moje težave in mi svetovala, naj nastavke čimprej opustim. “Če boš uporabljala nastavke, ne boš dolgo dojila,” me je posvarila. Dvomeče sem njen nasvet upoštevala in kaj kmalu ugotovila, da je imela prav. Bradavice na tej točki niso bile več vdrte, hčerka je lažje sesala brez nastavkov, pa tudi rane so se lepše celile. Kmalu so še zadnje težave minile in dojenje je steklo, kot nekaj povsem naravnega, kar tudi je.

Dojenje vedno in povsod

Glede dojenja nisem imela nobenih omejitev. Ne glede časa, niti glede prostora. Saj nisem z navdušenjem vstajala ponoči (dokler je spala v svoji posteljici – kasneje sem si olajšala življenje in jo vzela v svojo posteljo), ampak tudi nisem čutila potrebe, da to naprtim partnerju, otroka pa obsodim na stekleničko. Ko mi je bilo mučno vstati, sem se skušala opomniti, da je to kratko in minljivo obdobje, ki ga kasneje nikoli več ne bo. In bilo mi je lažje. Dojenje na zahtevo je pomenilo med drugim tudi to, da se za več kot par ur nisem mogla oddaljiti od hčerke. Ampak zakaj bi to sploh želela. Prvo leto otrokovega življenja je edinstveno in kratko. Omogočena mi je nepozabna in neponovljiva izkušnja, zakaj bi ta čas tratila s stvarmi, za katere bo čas tudi kasneje?

Kamor sem šla, je šla hčerka z mano. Če je postala lačna, denimo, sredi trgovskega centra, ni bil noben problem. Nikoli se nisem zakrivala in nisem iskala diskretnih kotičkov za dojenje. Sprva sem zgolj sedla na prvo klopco, ki je bila v bližini, in dojila svojega otroka, kasenje, ko sem bila že izurjena “dojilja”, pa tudi to ni bilo več nujno. Svojo dveletnico sem, če je bilo treba, dojila tudi med nakupovanjem. Začuda ni bilo nikoli nobenih negativnih odzivov. Ne spomnim se niti, da bi bila kdaj deležna kakšnih zgroženih pogledov, ali kaj podobnega. Pa tudi če bi jih, me to ne bi odvrnilo. Dojenje je zame povsem naravno in je način prehranevanja dojenčkov. Če lahko jaz jem sendvič v javnosti, lahko tudi moj dojenček sesa svoje mleko prav tam.

Odstavljanje? Zakaj neki?

Hčerko sem izključno dojila 6 mesecev, nato sem ji začela postopno dajati tudi drugo hrano, še vedno pa je bilo dojenje glavni vir prehranjevanja. Ker sem se že v začetku odločila za naravni pristop, se tudi nisem obremenjevala z odstavljanjem. Znanci, ki so vedeli, da dojim več kot 2leti starega otroka, so se čudili, kako je to mogoče. Saj gotovo nimam več mleka. Pa sem ga imela na pretek, celo črpala sem ga in zamrzovala za kasneje. Usihanje mleka po določenem času je mit. Dokler otrok sesa, se proizvaja mleko. Nisem si postavile meje, češ do takrat in takrat bom dojila. Ko bo pravi čas, bom vedela. Temu sem sledila. Žal tudi tu na koncu ni bilo povsem tako.

Konec prve zgodbe in začetek druge

Ko je bila hčerka stara dobri 2 leti, sem ponovno zanosila. Nisem je želela odstaviti in načrtovala sem tandemsko dojenje. Nič me ne bi bolj veselilo kot to, da bi lahko oba svoja otročička dojila hkrati. Toda dlje ko je trajala nosečnost, več težav mi je dojenje povzročalo. Bradavice so me zelo bolele in po nekaj mesecih sem bila prisiljena hčerko odstaviti. Seveda je nama obema bilo zelo težko in še danes mi je hudo, ko se spomnim, kako je bila hčerka nesrečna, ampak sva čas, ki sva ga prej preživljali ob dojenju, namenili crkljanju in prebiranju pravljic. Še vedno sem načrtovala tandemsko dojenje, toda ko se je rodil sin, je hčerka na dojenje že pozabila in ni želela poskusiti. Se je pa stisnila k nama, ko sem dojila njenega bratca in na tak način delila najino izkušnjo dojenja.

Upam, da bo moja zgodba o dojenju zdaj, ko je po mnogih letih končno zapisana, kakšni nesrečni mladi mamici v navdih, da ne bo obupala ob težavah. Moje težave so bile v začetku zelo hude, toda če bi takrat vrgla puško v koruzo, bi bila prikrajšana za čudovito izkušnjo, ki mi je kasneje omogočila še eno lepo (in neobičajno!) zgodbo dojenja svojega drugega otroka.

Preberite tudi: Podaljšano dojenje – kako dolgo je predolgo? (moja druga “zgodba o dojenju”)