Dan, ko so bile dovoljene sanje in dnevi, ki so sledili

Po 28 letih se vsi, ki smo bili leta 1991 dovolj stari, da smo vedeli zase, še vedno bolj ali manj natančno spominjamo dogodkov okoli 25. junija, ki so botrovali temu, da danes praznujemo dan državnosti. Ne govorim o političnem dogajanju, o uradnih in neuradnih različicah, pač pa o civilnem dogajanju, o osebnih zgodbah vsakega posameznika.

Sama posebno slikovitih spominov nimam, zato sem predlagala mami – prav tako blogerki – da opiše svojo zgodbo iz časa osamosvajanja Slovenije. Vem namreč, da je bila takrat prisiljena sprejemati težke odločitve, tako doma, kjer je bila odgovorna za dobrobit tako otrok kot ostarelih staršev, kot tudi v službi, kjer se je morala odločiti med zagotavljanjem storitev in varnostjo zaposlenih – nazadnje je zaposlene poslala domov in sama dežurala. Zdaj, po skoraj treh desetletjih, teh spominov ni želela obujati, saj so preveč boleči. Takratno obdobje je bilo polno negotovosti, skrbi in strahu.

Dogajanje konec junija 1991 sem takrat prenašala dokaj stoično. Bila sem stara 12 let in situacija se mi ni zdela posebej zaskrbljujoča. Začetek vojne smo spremljali doma. Nekega jutra me je prebudilo nenavadno prasketanje – izkazalo se je, da se tako slišijo streli v okolici takratne vojašnice Bukovje. Ni me skrbelo, čeprav so odrasli okoli mene zaskrbljeno spremljali obvestila po radiu. Ko so se začeli spopadi, smo se znašli dobesedno sredi fronte. Prvo noč vojne smo se tako umaknili v klet, nato pa po radiu slišali enega pristojnih vodij lokalne skupnosti, da evakuirajo našo ulico. Spakirali smo in čakali, da nas pridejo evakuirat, toda nikogar ni bilo. Čez nekaj časa nas je eden izmed pripadnikov teritorialne obrambe vprašal, če se ne bi raje umaknili kam na varno. Takrat smo spoznali, da je organizirana evakuacija ostala bolj v idejni zasnovi in da moramo za svojo varnost poskrbeti sami. Tako smo se skupaj s sorodniki za nekaj dni umaknili na Ojstrico k znancem.

Na nenadejanih počitnicah na Ojstrici me je še najbolj motilo to, da zamujam svoje nadaljevanke. Ker nisem mogla gledati televizije, sem pač brala. Pogrešala sem dom, nisem pa vedela, da se odrasli bojijo, da doma nikoli več ne bomo videli. Niti nisem vedela, da je to bila tudi resna nevarnost. Še posebej je skrbelo babico, ki je preživela drugo svetovno vojno in je vedela, da te reči niso hec. Nekaj dni kasneje, ravno na moj rojstni dan, smo izvedeli, da so se spopadi končali, JLA se je umaknila in lahko smo se vrnili domov.

Tako sem takrat doživljala junijsko osamosvojitveno vojno. Brez kakšne vznesenosti o samostojni državi, brez zaskrbljenosti, kaj bo sledilo. Zgolj običajne nevšečnosti vsakdanjika dvanajstletnice. Vojna me pač ni skrbela – to se ne dogaja, ne danes, ne pri nas. To je stvar preteklosti in bližnjega vzhoda. Šele veliko kasneje sem izvedela, kot tudi mnogi drugi, ki so se vendarle bolj zavedali resnosti situacije, da smo bili takrat na robu katastrofe. Nihče ni vedel, ali nas bo mednarodna skupnost priznala, nihče ni vedel, ali nas bo bivša država mirno pustila oditi. Da se je situacija relativno mirno razpletla je rezultat številnih dejavnikov, med drugim tudi tega, da sta se po stopinjah Slovenije že odpravljali Hrvaška in Bosna, kar je ostankom Jugoslavije predstavljalo večjo izgubo, kot pogrešljiva Slovenija.

Moji spomini na osamosvojitveno vojno so nekoliko razdrobljeni, skopi in dokaj dolgočasni. K sreči so med nami junaki, ki tega ne morejo trditi. Ljudje, ki so takratno dogajanje doživljali v prvih bojnih vrstah, ki so bili prisiljeni sprejemati težke odločitve. Njihovi spomini so neizbrisni, tako kot tudi njihov prispevek k samostojnosti naše države. Ne glede na lepe spomine, ki jih imajo zlasti starejše generacije na nekdanjo skupno domovino, je stanje v njej postalo za Slovenijo nevzdržno in pot, ki smo jo decembra 1990 izbrali, je bila edina možnost. Junaki, ki so se pol leta kasneje postavili v bran domovini Sloveniji, so to pot omogočili.