Čas kislih kumaric ali ko FB jamranje postane (fake) novica dneva

Čas kislih kumaric, obdobje, ko zaradi pomanjkanja novic mediji poročajo o malenkostih in neumnostih, poznajo po vsem svetu. V ZDA mu rečejo “cucumber time” in “dog days of summer” (spomnimo se na film Pasji dnevi, kjer Al Pacino lepo prikaže, kakšna farsa lahko eskalira zaradi pomanjkanja pravih novic). V Nemčiji poznajo “Sommerloch”, v Franciji pa “la morte-saison” ali“la saison des marronniers”. Angleži rečejo bobu bob. Pri njih je to “silly season”.

Ko Facebook rant uide iz rok…

Čas kislih kumaric ali uborkaszezon, kot bi rekli naši sosedje Madžari, je ponovno udaril tudi v Sloveniji. Deželo je namreč pretresel presunljiv zapis Polone Lah, vodje počitniškega varstva otrok, ki je na družabnem omrežju predstavila svoje videnje nekega dogodka iz službe in družbenega reda v Sloveniji.

“Ampak danes pristopi k meni mamica, katere deklici stari 6 in 11 let hodita k nam v varstvo. Živijo v vlažnem podnajemniškem stanovanju, za katerega plačujejo 200€ najemnine, vsako jutro ob 5.15 so vse tri v Mariboru, kamor se pripeljejo iz 42 km oddaljenega kraja. Mama dela za minimalca, fizično izjemno zahtevno delo, delodajalec ji že zadnja 4 leta vsakih 6 mesecev podaljšuje pogodbo o zaposlitvi, v bolniško ne upa, ker bi ostala brez zaposlitve. Deklici sta ob kosilu, ko smo vsakemu otroku ponudili 3 marelice, pojedli vsaka le polovičko marelice, ostale sta pospravili in jih bosta odnesli mamici, ker jih ima zelo rada, pa si jih ne morejo kupit. Torej…. zjutraj ob prihodu me je njuna mamica poklicala na stran, iz torbice izvlekla plastično vrečko, mi jo izročila in rekla: »Se opravičujem, ampak danes smo doma spraznile oba pujska. Ne vem koliko je, prosim preštejte in ko bo zmanjkalo za obroke, mojih punc, ju prosim medtem ko bodo ostali jedli, pošljite pred vrata. » “

Citat sem dodala v njegovi izvirni obliki, brez lektoriranja.

Slovenija je ob teh besedah bruhnila v jok. Ljudje nekritično delijo objavo, ponujajo svoja stara oblačila tej nesrečni družini in podobno. Ampak s tem zapisom je nekaj narobe. Mogoče se motim, ampak deluje mi propagandno in drznem si celo dvomiti o resničnosti tragične zgodbe. Že mogoče, da je avtorica imela dober namen in je želela z arhetipsko zgodbo o zgarani in požrtvovalni cankarjanski materi ter njenih še bolj požrtvovalnih hčerah opozoriti na napake v sistemu. Verjamem, da je takih zgodb na tisoče v Sloveniji, ampak ta se pač ni zgodila. V zgodbi je kup podatkov, ki se ne ujemajo. Lahko jih preanaliziram enega za drugim, ampak bi rada ohranila obvladljivo dolžino, zato jih ne bom. Morda v prihodnjem zapisu, za tokratnega niti ni bistveno.

Mogoče samo kratek medklic. Ljudje so, kot rečeno, takoj sočutno pokazali pripravljenost pomagati. Seveda na načine, ki se jim zdijo prikladni, ne pa na načine, ki bi hipotetični družini dejansko pomagal. Podarili bi jim svoje stare cunje, da bi se pač znebili šare. Nesrečna družina se bojda že zdaj stiska v plesnivem pretesnem stanovanju, ki jim ga bodo zdaj še zatrpali s kramo, zato da bodo oni sami imeli dober občutek, češ kako so pomagali tej revni mamici. Če bi pa v zgodbi spremenili samo kakšen detajl, bi se pa dobrodelnost hitro zaključila. Za hip si predstavljajmo, da je mamica brezposelna. Ena tistih, ki bi lahko delali, pa raje udobno živijo od vrtoglavo visoke denarne pomoči? Mamica je lahko tudi muslimanka. Bi še sočustvovali z “rjuharico”? Dovolj je le majhna sprememba v scenariju, pa gre sočutje Slovencev rakom žvižgat, doborodelnost mu pa sledi takoj zadaj.

Več o tem preberite tukaj in tukaj

Avtorica srceparajočega zapisa v nadaljevanju sama sebe heroizira in pove, da je mamici vrnila bakrene (!) novčiče, v blagajno pa sama primaknila tiste 4€. Fokus nato premakne na trenutno politično situacijo. Natančneje, na težave pri sestavljanju koalicije. In tu mi spet zadeva vleče na ceneno propagando. Utemeljuje, da se politiki prerekajo za stolčke, medtem pa otroci stradajo. Tu pa moram odkrito priznati, da ne razumem. Ne vidim poante, ki jo poskuša izpostaviti. Zveni mi podobno, kot kdaj kakšni frustrirani starši ali vzgojitelji, ki poskušajo s čustvenim izsiljevanjem otroka prisiliti, da bi pojedel svojo zelenjavo. “V Afriki otroci stradajo, ti pa tu proč mečeš hrano!” Menda je jasno, da mali Afričančki ne bodo nič manj lačni, če se jaz do slabosti silim s hrano. Tako pa domnevna revna mati ne bo nič manj revna, če bodo odgovorni sestavili neko ad hoc koalicijo, ki ne bo zdržala niti do konca leta. Z zapisom je samo pokazala, da ne pozna in ne razume sistema in da ni nič boljša od tistih, ki jih tako vehementno kritizira.

Koalicijska pogajanja niso sama sebi namen. Vsaj naj ne bi bila. Seveda je sistem slab. Ravno zato pa potrebujemo sposobno vlado, potrebujemo ljudi, ki bodo prevzeli odgovornost za svoje delo, ki bodo poskrbeli za svoje ljudstvo. Za vse, ne le za določene interesne skupine.

Čas kislih kumaric v vsem sijaju

Toda zgodba se tu še ne konča. Ker je čas kislih kumaric, ali po poljsko sezon ogórkowy, v polnem zamahu, so neslavni zapis opazili tudi novinarji. Avtorico so povabili pred kamere in iz jezne objave, ki ji v žargonu družabnih omrežij rečemo Facebook rant, namenjena pa je zgolj hlajenju jeze in jamranju pisca, so napravili reportažo. Z drugimi besedami, brezvezno objavo na Facebooku so spremenili v novico dneva. In s tem jim je ponovno uspelo osramotiti svoj poklic. Razumem zadrego urednikov in novinarjev v času kislih kumaric, ko se nič ne dogaja nikjer, programski prostor pa je vseeno treba zapolniti. Ampak brez dvoma bi se dalo to narediti na dostojnejši način.

Koga bodo naslednjega povabili pred kamere? Mogoče kvačkarico, ki si je izmislila zgodbico o množičnem posilstvu deklic na šolskem dvorišču sredi Ljubljane? Občinstvo pa tudi zagrabi za vsako bedarijo. In ne le v času kislih kumaric.