Branje – neskončen potencial v pravih in nevarno orožje v napačnih rokah

Branje oblikuje osebnost posameznika in vpliva na družbo kot celoto. Tako ali drugače.

“Bogat besedni zaklad še ne pomeni, da sem dober človek. Pomeni pa, da sem veliko prebral. In po mojih izkušnjah so ljudje, ki veliko berejo, redkeje zlobni.”

“I know that having a good vocabulary doesn’t guarantee that I’m a good person, but it does mean I’ve read a great deal. And in my experience, well-read people are less likely to be evil.”

S temi besedami Lemony Snicket utemelji koristnost branja. Citat mi je na prvi pogled sicer všeč, ampak ob podrobnem premisleku pa se z njim ne morem več strinjati. Prisotnost ali odsotnost zlobnosti nima popolnoma nobene zveze niti z branjem, niti načitanostjo, niti učenostjo.

Z branjem si širimo obzorje. Pridobivamo nove informacije o svetu okoli nas. Dosegamo nova spoznanja o sebi. Spoznavamo različne nazore. Ampak na koncu še vedno iz knjig potegnemo to, kar lahko sprejmemo, to kar nam je že v osnovi blizu. Dva človeka lahko prebereta isto knjigo, pa jo doživljata povsem nasprotno in v njej najdeta čisto različno vsebino. Ker beremo skozi filter svoje lastne osebnosti.

Vsak posameznik ima v sebi potencial za dobro in zlo. Splet številnih dejavnikov pa vpliva na to, kateri pol bo prevladal. Ko je enkrat osnovna usmeritev določena, jo od tega trenutka dalje samo še krepimo. In med drugim to počnemo tudi z branjem.

Ljudje, ki so veliko prebrali, so mi načeloma zelo všeč. Ni boljšega, kot tehten pogovor z nekom, ki je inteligenten, razgledan in ceni enake vrednote kot jaz. Če je to nekdo, ki je po splošnih principih “dober človek”. Posameznik, ki je skozi vzgojo in vse ostale dejavnike zavzel držo, da je je raje opredelil za dobro, kot zlo. Tak človek se je z branjem le še izboljšal. Ker je v osnovi dober, bo informacije pridobljene z branjem uporabil za dobro. Taki ljudje so zlata vredni in pogovor z njimi je balzam za dušo, ker nam pokaže, da še obstaja dobro v svetu in nam povrne zaupanje v človeštvo in človeškost.

Po drugi strani pa nekdo, ki se v osnovi nagiba k zlu, z branjem krepi ta pol svoje osebnosti. Tudi pogovor z razgledanim in načitanim zlobnežem je zanimiva izkušnja, čeprav zelo naporna in znatno manj prijetna. Tak človek bere skozi filter negativnega, skozi filter zla. Informacije, ki jih z branjem pridobiva, izkorišča za napačne namene. Branje ga ne preobrača k dobroti, pač pa krepi njegovo zlobnost. Pogovor s takim človekom nas izčrpa in potre. Če smo pozorni, dobimo kanček vpogleda v temno plat človeštva in lse zgrozimo ob spoznanju, kakšno zlo se skriva v njem. V primeru takšnih ljudi je branje prej škodljivo, kot koristno.

Še vedno odločno zagovarjam branje. Prav je, da že otroke spodbujamo k branju. Nujno je, da tudi sami beremo v vseh življenjskih obdobjih. Izhajam pač iz predpostavke, da je več ljudi dobrih, kot slabih. Ampak v vsej zgodovini branja še nobeni knjigi ni uspelo to, da bi posameznika radikalno spremenila – da bi jo vzel v roke kot zlobnež, odložil pa kot dober človek.