Bo osnovna šola ostala obvezna?

Obvezna osnovna šola je zastarel koncept, ki so mu dnevi šteti. Če smo se skozi zgodovino kaj naučili, smo se to, da nobena represija nikoli ni prinesla nič dobrega. Enako je z osnovno šolo kot obveznostjo. Uvedba prostovoljnega šolanja bi imela številne prednosti pred sedanjim izobraževalnim sistemom. Zakaj? Berite naprej.

Osnovna šola je obvezna. To pomeni, da morajo otroci med približno šestim in približno petnajstim letom osvojiti določena znanja, ki veljajo za osnovno izobrazbo. Minimum znanja in veščin, ki bi jih moral vsak človek bolj ali manj obvladati. S tem v mislih je treba priznati, da komponenta obveznosti v tem kontekstu niti ni tako slaba. Prisiliti ljudi, da naredijo nekaj iz sebe, se zdi navsezadnje plemenito delo.

Toda obvezna osnovna šola je več kot to. Pomeni tudi obvezno prisotnost otroka v šoli. Vsak delovni dan mora otrok določene ure preživeti v šoli. Sploh ni pomembno, v kakšnem stanju je, ali je sploh zmožen sodelovati pri pouku, ali je njegovo psihofizično stanje ustrezno. Fizično mora biti prisoten. Ta vidik nekoliko spodkopava prej omenjeni plemeniti cilj. Naenkrat se zdi, da ni več glavni namen izobraziti generacijo, pač pa ljudi čimbolj utiriti in jih prisiliti v poslušnost.

Da se torej prisili otroke, da se naučijo določenih znanj in da se naučijo ubogljivosti z obvezno prisotnostjo v šolskem prostoru ter podrejanju šolskemu redu, so uvedli obvezno osnovno šolo. Kaj bi pomenilo, če šola ne bi bila obvezna? Bi to pomenili, da bi ljudje neumni in neuki ležali doma? Verjetno ne. Poglejmo, zakaj.

Odgovor je preprost. Vsi otroci so vedoželjni. Tudi odrasli smo, toda otroci še prav posebej uživajo v spoznavanju novega. Velika večina prvošolčkov komaj čaka na začetek pouka. Iz šole prihajajo navdušeni nad zanimivimi stvarmi, ki so jih počeli v šoli. Učijo se tudi v prostem času, toda na svoj način, skozi igro in o temah, ki jih zanimajo. Proti koncu počitnic komaj čakajo, da bodo spet srečali prijatelje in se v šoli učili nove, zanimive reči. Večina otrok namreč uživa v družbi vrstnikov.

Kadar se zgodi, da otrok ne kaže posebne želje po znanju, ali pa hodi v šolo z odporom, se šola nemudoma zateče k represivnim ukrepom. Lahko bi sicer raziskali, kaj muči določenega otroka. Morda mu način podajanja snovi ne ustreza in bi se lažje učil drugače. Morda se med vrstniki ne počuti dobro, ker ga zavračajo ali ustrahujejo. Nenazadnje je lahko vzrok otrokovih težav tudi neustrezen pristop učiteljice ali učitelja. Veliko teh težav bi se lahko rešilo na konstruktiven način, ampak lažje je poseči po kaznovanju. Najprej otroka, v obliki številnih vzgojnih ukrepov, nato pa še staršev, v obliki finančne kazni in prijave pristojnim službam. In ne morem spregledati ironije dejstva, da je institucija, ki se tako krčevito bori za dobrobit otrok in za uresničitev njihove pravice do izobrazbe, pripravljena pahniti te iste otroke in njihove družine v finančni polom, ki bi bil naravna posledica kaznovanja staršev.

Marija Terezija je z uvedbo obveznega šolanja sicer bila na pravi poti – v svojem času. Takrat je bila družbena situacija bistveno drugačna. Otroci so bili pomanjšani odrasli, manj zmogljiva delovna sila. Izobrazba je bila nepotrebna in celo nezaželena. Danes se velika večina staršev zaveda pomena kvalitetne izobrazbe svojih otrok. Če bi v tem trenutku odpravili obvezno osnovno šolo, bi bili starši, ki bi otroke izpisali, le redke izjeme. Srednja šola ni obvezna, pa je kljub temu velika večina mladih med 15. in 18. ali 19. letom vključena v srednješolsko izobraževanje.

Prostovoljna osnovna šola bi prinesla same koristi za vse udeležence. Tako otroci kot starši bi imeli pozitivnejši odnos do institucije, ki bi kot taka izgubila svoj opresivni značaj. Po drugi strani pa bi ustanova sama stremela h kvalitetnejšemu delu in se trudila za zadovoljstvo vseh udeležencev.

V tem trenutku se zdi nemogoče, da bi kdaj prišlo do odprave osnovnošolske obveznosti. Ampak vsi bi morali stremeti k temu. Takrat, ko bi obvezno osnovno šolo zamenjala prostovoljna, bi vedeli, da smo dosegli novo stopnjo v razvoju zavesti sodobnega človeka. Čeprav je za zdaj to še utopija, pa dan, ko bo to izvedljivo in izvedeno, ni več daleč.