Azbest, tihi morilec, se vrača v uporabo

Azbest je dokazano material, ki povzroča številne oblike raka. Najpogosteje sta to pljučni rak in mezoteliom. To je znanstveno dokazano. Nobenega dvoma ni o tem. V razvitem svetu je prepovedan, vseeno pa ga je zaradi nekoč široke uporabe praktično nemogoče povsem odstraniti iz okolja. Ogroženi smo vsi.

S problematiko azbesta sem se srečala pred 15 leti, ko je moj stric, sicer čil in zdrav človek, zbolel za skrivnostno boleznijo. Kljub resnim simptomom preiskave niso pokazale kaj posebnega in trajalo je nekaj mesecev, preden je zdravnikom uspelo postaviti diagnozo – rak rebrne mrene ali mezoteliom. Prognoza negativna, stopnja petletnega preživetja 0%. Za tiste, ki imate to neizmerno srečo, da ne veste, kaj to pomeni: to je odstotek ljudi, ki so preživeli vsaj pet let po postavljeni diagnozi. Ob takšni strahotni diagnozi se človek razumljivo vpraša, kako je do tega prišlo, kaj je bil vzrok. Odgovor je bil: azbest.

Pred tem sem seveda za ta nekoč čudežni material že slišala, ampak nisem razmišljala o njem. Vedela sem, da je iz njega narejena nekoč zelo pogosta “salonitka”, valovita strešna kritina, katere kosi so se pred leti valjali okrog po dvoriščih in smo se otroci igrali z njimi. Bežno sem tudi zasledila, da je prepovedan. Material, ki je sredi 20. stoletja pomenil revolucijo v industriji, saj je zaradi negorljivosti bil odličen v funkciji izolatorja, je postal eden glavnih dejavnikov za nastanek smrtonosnih pljučnih bolezni.

V mesecih, ki so sledili, smo se spraševali, kdaj je prišlo do usodnega srečanja z azbestom. Stric namreč ni delal v proizvodnji azbesta. Niti v podjetju, ki bi uporabljalo azbest. Bil je tehnolog, ki je risal načrte. Njegov edini službeni stik z azbestom je bil natanko en dan dela v Riješki ladjedelnici pred 40 leti. Razen tega je prišel v stik z azbestom enako, kot kdorkoli drug. Smrtonosni material se je namreč svoj čas uporabljal v talnih oblogah, v predelnih stenah, celo v tekstilu. Skratka povsod, kjer se je pojavila potreba po preprečevanju vnetljivosti. Do odgovora niti do danes nismo prišli. Pojasnjeno nam je bilo, da je za mezoteliom dovolj že majhna količina azbesta. Lahko je bilo karkoli.

Od sredine 1990-ih je azbest v Sloveniji prepovedan, v ZDA pa še 20 let dlje. Z drugimi besedami, njegova škodljivost je priznavana že pol stoletja. Iz okolja ga je nemogoče odstraniti, ker ga je preveč. Strokovnjaki napovedujejo, da se bo pojavnost azbestno povzročenih bolezni skokovito povečala. Že tako so ga prepovedali prepozno, ampak glavno je, da so ga. Toda ne povsod in ne za vedno,

V amreiških medijih je te dni odjeknila šokantna vest. EPA (Environmental Protection Agency) je namreč odobrila uporabo azbesta v proizvodne namene. Uporaba azbesta namreč v ZDA nikoli ni bila povsem prepovedana, pač pa le močno omejena. Povsem prepovedale so ga države EU in med drugimi Južnoafriška republika, ki je bila pred tem glavna izvoznica azbesta. Japonska in Kanada, po drugi straani, pa sta le omejili uporabo, podobno kot ZDA. Azbest je bil nekdaj velik biznis in že to je bila za okoljevarstvenike in prebivalstvo velika zmaga. Glede na politiko, ki jo v ZDA vodi Donald Trump, pa trenutno dogajanje niti ni presenetljivo.

Sedanji ameriški predsednik je namreč že pred dvajsetimi leti izražal dvom o škodljivosti azbesta. Donald Trump ne verjame, da je azbest nevaren kancerogen. Verjame pa v kapital. In tu začne zgodba dobivati smisel. Rusko podjetje Uralasbest je največji proizvajalec azbesta na svetu. Podjetje ima v lasti ogromen rudnik azbesta v gorovju Ural, investirali pa so tudi v raziskave, s katerimi skušajo ovreči dognanja o škodljivosti tega materiala. Tudi po principu “azbest mogoče povzroča raka, ampak kajenje ga še bolj.” Izpostavljajo tudi, da proizvajajo krizotil, ki je manj nevarna vrsta azbesta, ampak le zato, ker so druge še nevarnejše. Obenem glasno poudarjajo, da za “antiazbestno kampanjo”, kot jo imenujejo, stojijo proizvajalci konkurenčnih materialov in podjetja, specializirana za odstranjevanje azbesta.

Nov ameriški predpis, ki dovoljuje uporabo azbesta, bi za Uralasbest pomenil novo poslovno priložnost in mu odprl velik izvozni trg. Podjetje je Donalda Trumpa celo uporabilo za svojo reklamno kampanjo s sloganom “Odobreno s strani 45. predsednika ZDA”. Ni bilo slišati, da bi Bela hiša grozila s tožbo, kot je v primeru nesrečne tortice Melania v neki sevniški slaščičarni. Kar je razumljivo.

Azbest uničuje življenja. Letno v svetu zaradi izpostavljenosti azbestu vsako leto umre na stotisoče ljudi, samo v ZDA 40.000, za vse ostale države statistika niti ni znana. Moj stric je boj z azbestno boleznijo izgubil po osmih mesecih trpljenja, mučnih kemoterapij in upanja na čudež. Azbest ne prizadene le tistega, ki zaradi njega zboli, pač pa vso družino, prijatelje, vse, ki so ga imeli radi.

V svetu, kjer smo vsi podvrženi vladavini kapitala, to ni pomembno. Zakoni ne ščitijo državljanov, pač pa interese kapitala. Peščici, ki ima v lasti večino svetovnega kapitala, ni mar za ljudske množice. In to se ne bo spremenilo. Psi lajajo, karavana gre dalje, azbest ostaja.